Marsikdo vidi v krščanstvu in učenju Cerkve zgolj kopico zapovedi in prepovedi, ki neprijetno posegajo v sproščeno vsakdanjost, človeka utesnjujejo. Vedno samo zahteve, kaj moraš, česa ne smeš!

Jezus postavlja pred nas čisto drugačno podobo. Govori o miru, sproščenosti, nevezanosti, svobodi.

Poglejmo, kako Gospod pošilja na delo svoje učence:  Ničesar ne jemljite na pot, ne palice, ne torbe ne kruha ne denarja, tudi ne imejte dveh oblek.

Razločno poudarja: ne zanašajte se na svoje pripomočke, na svoje reči, nikakor ne gradite na oblastnosti! Zakaj take zahteve? – ker sicer ne bodo mogli biti pričevalci, nosilci resničnega miru – ker ne bodo mogli sesti skupaj s preprostimi ljudmi za preprosto mizo; – ker beseda približalo se je vam je božje kraljestvo ne bo verodostojna;

Kolikor se kot posamezniki ali kot skupnost, Cerkev, pustimo omrežiti z materialnimi dobrinami ali z oblastjo, toliko bolj smo v skušnjavi, da bi sklepali kompromise, da bi bili preračunljivi, da bi vedno popuščali. Oznanjali bi besedo, ki nikogar tudi v njegovih slabih namenih in dejanjih ne bi vznemirjala.

Gospod ve, kaj bodo z njim storili jeruzalemski mogočniki, kljub temu se ne odpove svobodi svoje besede in delovanja, še več, to priporoči tudi učencem.
Jezus pa svoje apostole očitno pošilja na pot praktično brez vsega. Ker jih hoče naučiti, da je on tisti, ki je “šef projekta”. Da bo on poskrbel še za večje stvari, kot je recimo, da bo prevladalo njegovo Kraljestvo – in kaj potem ne bi poskrbel za svoje poslance?

To je zelo zgovorna spodbuda za Cerkev danes, ki se hoče odpravljati na isto pot apostolov.

Boga ne smemo ljudem vsiljevati. Božja ljubezen in skrb sta povabilo vsakemu izmed nas, da pustimo Bogu, da je del našega življenja. Jezusovi učenci naj gredo naprej, če niso sprejeti. Sovražnost se lahko nalepi nate kot prah na noge in zatre nadaljno rast. V molitvi lahko opustimo zamero, bolečino, antipatijo. Kadar molimo, vedno obstaja bodočnost, upanje in svoboda.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.