Jezusu so nekateri pripovedovali o Galilejcih in o onih, ki jih je ubil stolp v Síloi. Očitno je v njihovem pripovedovanju začutil nekaj, kar ga je izzvalo. Kaj? Drža pripovedovalcev.

Mislim, da je drža nas kristjanov pogosto takšna: zaupamo vase, da smo pravični, in zaničujemo druge ali pa se sprenevedamo, da greha okrog nas in v nas sploh ne vidimo. Zdi se, da tudi odgovora nimamo na to, kako naj gledamo na tiste, ki so vsaj na videz slabši od nas.

Uporaben odgovor najdem v priliki o talentih. Gospodar je razdelil talente:  »Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval « (Mt 25,15). Gospodar je ob vrnitvi vesel tako prvega, ki je s petimi talenti pridobil pet drugih kot tudi drugega, ki je z dvema pridobil dva. Nezadovoljen je le s tretjim, ki ni naredil nič.

Ob pogledu na ljudi okrog sebe in ob misli nase, se mi zastavlja vprašanje: Ali vem, koliko talentov sem prejel in koliko sem jih že pridobil? Ali vem, koliko talentov so prejeli drugi in koliko so jih pridobili? Odgovor zame je preprost: Ne! Nikakor ne morem vedeti ne zase, ne za druge. Slutim lahko, da sem len in bi moral narediti več. Mogoče pa sem grozljivo len in sem glede na talente naredil strašansko malo! Kdo ima odgovor zame in za druge? Samo Bog.

Vsako postavljanje nad drugega je v tej luči zame čisto brezpredmetno. Jasno je le to, da mi nič ni jasno. Ta prilika mi pomaga, da se lahko oddaljujem od presojanja drugih, se ne postavljam nadnje in ne sodim.

Zaključek evangeljskega odlomka današnje nedelje pa govori še o nečem. Govori o skrbnem vinogradniku, ki vidi, da smokva ne obrodi, a mu je škoda zavreči mlado drevo. V sebi ohranja upanje, da bo vendarle prihodnje leto rodilo. Prilika nakazuje, da bo prihodnje leto v svojem sočutju in dobroti svoje upanje obnovil. To je podoba našega usmiljenega Očeta, ki se za razliko od nas, ne spotika nad nerodovitnostjo bližnjih, ampak naredi vse, da bi vendarle nekega dne obrodili.

Lepa spodbuda za naš čas. Ko opazimo, da naš bližnji ni rodoviten, naredimo vse, da ga ne bomo obsojali in gledali z viška. Lotimo se okopavanja, vendar z vso nežnostjo, da ne poškodujemo tistega, kar je že tako ali tako ranjeno. Mogoče bo zaradi naše ljubezni in sočutja vendarle zaživel.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.