Papeževa kateheza o hoji v Svetem Duhu: Krotkost, potrpežljivost, molitev in bližina

Objavljeno: 04. 11. 2021

|

Papeževa kateheza o <strong>hoji v Svetem Duhu</strong>: <em>Krotkost, potrpežljivost, molitev in bližina </em>

Sveti oče nadaljuje kateheze o Pismu Galačanom. Tokratna je govorila o »hoji v Svetem Duhu«, k čemur poziva apostol Pavel. To pomeni hoditi za Jezusom in se obenem izogibati nasprotne poti, kar so »poželenja mesa«. Papež je spomnil, da je Bog vedno močnejši od našega odpora in večji od naših grehov. Posvaril je tudi pred kritiziranjem in obrekovanjem ter izpostavil ljubezen do bratov in sester.

Kateheza med  splošno avdienco, ki je potekala v vatikanski dvorani Pavla VI., je bila namenjena pozivu apostola Pavla Galačanom, naj hodijo v Duhu in se izogibajo poželenjem mesa. Papež Frančišek je izpostavil, da kristjan, ko hodi po tej poti, osvoji pozitiven pogled na življenje. To ne pomeni, da zlo, ki je na svetu, izgine ali da ni negativnih nagibov egoizma in napuha, ampak pomeni verovati, da je Bog vedno močnejši od našega odpora in večji od naših grehov. Pavel Galačane tudi poziva, naj si naložijo bremena drug drugega ter se opominjajo v krotkosti. Sveti oče je posvaril pred kritiziranjem in obrekovanjem drugih ter poudaril, da je najvišje pravilo bratskega popravljanja ljubezen: bratom in sestram želeti dobro.

 

»Pravim torej: hodite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. Če živimo po Duhu, tudi hodimo po Duhu.« Gal 5,16-17.25

 

V odlomku iz Pisma Galačanom, ki smo ga pravkar slišali, sveti Pavel kristjane poziva, naj hodijo v Svetem Duhu (prim. Gal 5,16.25). Obstaja ta stil: hoditi v Svetem Duhu. Dejansko verovati v Jezusa pomeni: slediti mu, iti za Njim po njegovi poti, kot so to storili njegovi učenci. Obenem pa pomeni izogibati se nasprotni poti, poti sebičnosti, poti iskanja svojega interesa, kar apostol imenuje “poželenje mesa”. Duh je vodnik pri tej hoji po Kristusovi poti, čudoviti, a tudi naporni poti, ki se začne s krstom in traja vse življenje. Pomislimo na dolg pohod v visoke gore: fascinanten je, cilj nas privlači, vendar zahteva veliko truda in vztrajnosti.

Ta podoba nam lahko pomaga, da se poglobimo v apostolove besede: »hoditi v Duhu«, »pustiti se mu voditi«. Gre za izraze, ki kažejo na delovanje, gibanje, dinamizem, ki preprečuje, da bi se ustavili ob prvih težavah in nas spodbuja, da zaupamo v »moč, ki prihaja od zgoraj« (Hermesov pastir, 43, 21). Ko kristjan hodi po tej poti, osvoji pozitiven pogled na življenje. To ne pomeni, da zlo, ki je na svetu, izgine ali da ni negativnih nagibov egoizma in napuha; pomeni pa verovati, da je Bog vedno močnejši od našega odpora in večji od naših grehov. To je pomembno: verovati, da je Bog večji, vedno. Večji od našega odpora, večji od naših grehov.

Medtem ko apostol poziva Galačane, naj se podajo na to pot, se postavi na njihovo raven. Opusti glagol v velelniku »hodite« (prim. Gal 5,16) in uporabi »mi«: »Hodimo v Duhu« (prim. Gal 5,25). Gre za poziv. Kot da bi rekel: postavimo se v isto smer in se pustimo voditi Svetemu Duhu. Sveti Pavel čuti, da je ta spodbuda potrebna tudi njemu. Čeprav ve, da Kristus živi v njem (prim. Gal 2,20), je prav tako prepričan, da še ni dosegel cilja, vrha gore (prim. Flp 3,12). Apostol se ne postavi nad svojo skupnost. Ne pravi: »Jaz sem glavni, vi ste drugotni. Jaz sem prišel na vrh gore, vi pa še hodite.« Pridruži se hoji vseh, da bi dal konkreten zgled, kako nujno je biti poslušen Bogu in se vedno bolj in vedno bolje odzivati na vodstvo Duha. Kako lepo je videti pastirje, ki hodijo s svojim ljudstvom, ki se ne utrudijo. »Jaz sem pomembnejši, jaz sem pastir. Ti … Jaz sem duhovnik. Jaz sem škof.« Z visoko dvignjenim nosom. Ne: pastirji hodijo z ljudstvom. To je zelo lepo in je dobro za dušo.

Ta »hoja po Duhu« ni samo dejanje posameznika: nanaša se tudi na celotno skupnost. Dejansko je graditi skupnost, medtem ko se sledi poti, ki jo pokaže apostol, vznemirljivo, a tudi zahtevno. »Poželenja mesa«, lahko rečemo skušnjave, ki jih vsi imamo, torej zavist, predsodki, hinavščina, jeza, se še naprej oglašajo in zatekanje k togim pravilom je lahko lahka skušnjava. A na ta način bi zašli s poti svobode in namesto, da bi se vzpeli na vrh, bi se obrnili navzdol. Hoditi po poti Duha na prvem mestu pomeni narediti prostor za milost in dejavno ljubezen. Potem ko je Pavel strogo povedal svoje, je Galačane pozval, naj si naložijo bremena drug drugega in naj bodo krotki, če kdo naredi napako, (prim. Gal 5,22). Prisluhnimo njegovim besedam: »Bratje, če zasačite koga pri kakšnem prestopku, ga vi, ki ste duhovni, opomnite v duhu krotkosti. Pri tem pazi nase, da ne boš tudi sam padel v skušnjavo. Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,1-2). To je precej drugačna drža od obrekovanja, ki ni v skladu z Duhom. Po Duhu je: Imeti tisto milino z bratom, ko ga popravimo in bdeti nad sabo s ponižnostjo, da ne bi padli v greh.

Ko smo v skušnjavi, da bi slabo presojali druge, kar se pogosto dogaja, moramo predvsem razmisliti o svoji krhkosti. Kako lahko je kritizirati druge. Zdi se, da so nekateri ljudje diplomirali iz opravljanja. Vse dni kritizirajo druge. Poglej vendar sebe! Dobro se je vprašati, kaj nas spodbuja, da popravimo brata ali sestro, in ali nismo na neki način soodgovorni za njuno napako. Poleg tega, da nam Sveti Duh podarja krotkost, nas tudi vabi k solidarnosti, da bi nosili bremena drugih. Koliko bremen je navzočih v življenju ene osebe: bolezen, pomanjkanje dela, osamljenost, bolečina …! In koliko drugih preizkušenj, ki zahtevajo bližino in ljubezen do bratov in sester! V pomoč so nam lahko tudi besede svetega Avguština, ki komentira ta isti odlomek: »Zato, bratje, če se koga zaloti pri kakšni napaki, ga popravite na ta način, s krotkostjo. In če povzdigneš glas, v sebi ljubi! Če spodbujaš, če si očetovski, če grajaš, če si strog, ljubi« (Govori, 163/B 3). Vedno ljubi. Najvišje pravilo bratskega popravljanja je ljubezen: želeti dobro našim bratom in sestram. In tudi dolgo časa prenašati probleme drugih, napake drugih, v tihi molitvi, da bi nato našli pravo pot, kako jim pomagati, da se popravijo. To ni enostavno. Najlažja pot je opravljanje. Odirati drugega, kakor da bi jaz bil popoln. Tega se ne sme delati. Krotkost. Potrpežljivost. Molitev. Bližina.

Hodimo z veseljem in potrpežljivostjo po tej poti in se pustimo voditi Svetemu Duhu.

 


Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.

Povej naprej.