Skrivnost svete noči je jasna: razodela se je Božja milost, njegov zastonjski dar; v otroku, ki nam je dan, se udejanji Božja ljubezen do nas.

To je noč slave, tiste slave, ki so jo oznanjali angeli v Betlehemu in ki jo oznanjamo mi danes po vsem svetu. To je noč veselja, ker je od danes pa na veke Bog z nami. Ni daleč, blizu je, postal je človek in se ne bo nikoli naveličal naše človeškosti, ki si jo je privzel. To je noč luči: tista luč, ki je zasvetila in je obdala betlehemske pastirje.

Pastirji preprosto odkrijejo, da »dete nam je rojeno«, in razumejo, da se vsa ta slava, vse to veselje, vsa tista luč osredotoči v eni sami točki, v tistem znamenju, ki jim ga je nakazal angel: »Našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli«. To je od zmeraj znamenje, po katerem najdemo Jezusa. Ne le tedaj, ampak tudi danes. Če hočemo praznovati pravi Božič, se zazrimo v to znamenje: krhka preprostost malega novorojenca, nežnost njegovega ležanja, milina plenic, ki ga ovijajo. Tam je Bog.

S tem znamenjem nam evangelij razkriva protislovje: govori o cesarju, o upravitelju, o pomembnežih tistega časa, toda Boga ne najdemo pri njih; ne pojavi se v plemiški dvorani kraljeve palače, ampak v uboštvu hleva; ne v blišču sijajnega videza, ampak v preprostosti življenja; ne v oblasti, ampak v majhnosti, ki preseneča. Če ga hočemo srečati, moramo tja, kjer je on. Treba se je skloniti, se ponižati, postati majhni. Otrok, ki se rodi, nas izziva; kliče nas k temu, da opustimo minljive utvare in se obrnemo k bistvenemu, da se odpovemo svojim nenasitnim zahtevam, da zapustimo večno nezadovoljstvo in žalost, ker nam bo vedno kaj manjkalo. Dobro nam bo delo, če pustimo te reči in v preprostosti Boga-otroka najdemo mir, veselje, smisel življenja.

Pustimo, da nas otrok iz jasli izzove, pustimo pa se izzvati tudi otrokom, ki danes niso položeni v zibko in jih ne božata materina in očetova ljubezen. Pustimo se izzvati otrokom, ki jim ne pustijo, da bi se rodili, otrokom, ki jokajo, ker ni nikogar, ki bi potešil njihovo lakoto, otrokom, ki v rokah ne držijo igračk, ampak orožje.

Skrivnost Božiča, ki je luč in slava, izziva in pretresa, ker je to skrivnost upanja in žalosti obenem. S seboj prinaša okus žalosti, ker ljubezen ni sprejeta, ker je življenje zavrženo. Tako se je zgodilo Jožefu in Mariji, ki sta našla zaprta vrata in sta položila Jezusa v jasli, »ker v prenočišču zanju ni bilo prostora«. Jezus se je rodil zavrnjen od nekaterih in v brezbrižnosti. Tudi danes lahko obstaja taka brezbrižnost, ko postane Božič praznik, kjer smo glavni mi, ne pa on, ko luči trgovine zasenčijo Božjo luč, ko se poganjamo za darili in ostajamo brezčutni za odrinjene na rob.

Toda Božič ima predvsem okus po upanju, ker kljub naši temi Božja luč sije. Njegova nežna luč ne plaši. Bog, ki je zaljubljen v nas, nas privlači s svojo nežnostjo, ko se med nami rodi ubog in krhek, kot eden od nas. Rodi se v Betlehemu, kar pomeni »hiša kruha«. Videti je, da je s tem hotel reči, da se rojeva kot kruh za nas. Zaživi, da bi nam dal svoje življenje; prihaja na naš svet, da bi nam prinesel svojo ljubezen. Ne prihaja, da bi goltal in ukazoval, pač pa da bi hranil in služil. Tako obstaja neposredna vez med jaslicami in križem, kjer bo Jezus razlomljeni kruh; to je neposredna vez ljubezni, ki se podarja in nas rešuje, ki daje luč našemu življenju, mir našim srcem.

To so v tisti noči razumeli pastirji, ki so bili med obrobnimi tistega časa. Toda v Božjih očeh ni nihče odrinjen na rob; prav oni so bili prvi božični povabljenci. Tudi mi se pustimo izzvati in poklicati Jezusu, pojdimo k njemu z zaupanjem, začenši s tem, v čemer se čutimo odrinjene na rob, začenši s svojimi omejenostmi, začenši s svojimi grehi. Pustimo, da se nas dotakne. Vstopimo v resnični Božič s pastirji, prinesimo Jezusu to, kar smo.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: splet

Obj.: M. B.