Nedelja, 16. januar: 2. nedelja med letom

Jezus čudežev ali znamenj, kot jih imenuje evangelist Janez, ni delal zato, da bi zbujal občudovanje, ampak da bi razodel Očetovo ljubezen. In prvo takšno čudežno znamenje je naredil na svatbi v galilejski Kani.

Na začetku evangeljskega odlomka najdemo besede: ‘Jezus in njegovi učenci.’ Tiste, ki jih je Jezus poklical, naj mu sledijo, je povezal okoli sebe kot skupnost in tako so vsi skupaj kakor ena družina bili povabljeni na svatbo. Jezus v Kani začne svoje javno delovanje in se s tem pokaže kot ženin Božjega ljudstva, ki so ga oznanjali preroki. Razodene nam globino odnosa, ki nas povezuje z Njim – to je nova zaveza ljubezni. Kaj je temelj naše vere? To je dejanje usmiljenja, s katerim nas je Jezus povezal s sabo. Krščansko življenje pa je odgovor na to ljubezen, je kakor zgodba dveh zaljubljencev. Bog in človek se srečata, se iščeta, se najdeta, se veselita in se ljubita. Tako kakor zaročenec in zaročenka v Visoki pesmi. Vse ostalo pride kot posledica tega odnosa. Cerkev je Jezusova družina, kamor se zliva njegova ljubezen. To je ljubezen, ki jo Cerkev varuje in jo hoče dati vsem.

V kontekstu te zaveze razumemo tudi Marijino izjavo: ‘Vina nimajo.’ Kako je mogoče imeti poročno slavje, če manjka vino, ki ga preroki imenujejo kot tipičen element mesijanske pojedine? Voda je nujna za življenje, a vino izraža obilnost gostije in praznično veselje. S tem ko Jezus spremeni vodo v vino v vrčih, ki so jih Judje uporabljali za očiščevanje, naredi zgovorno znamenje: Mojzesovo postavo spremeni v evangelij, ki je prinašalec veselja.
V tem ozračju praznovanja nam evangelij prikaže Marijino dejanje, da bi prevladalo veselje. Pozorna je na vse, kar se dogaja okrog nje, in kot dobra mati ni pri miru; tako opazi, da se na praznovanju, v vsesplošnem veselju, nekaj dogaja: nekaj bi skoraj “razvodenilo” praznik. Ko se približa Sinu, jo slišimo reči samo tile besedi: “Vina nimajo” (Jn 2,3).

Tako hodi Marija po naših vaseh, po ulicah in trgih, po hišah in bolnišnicah. Marija je Devica, ki pristopi k vsem našim družinskim težavam, za katere se zdi, da nam dušijo srca, da bi se potem približala Jezusovemu ušesu in mu rekla: Poglej, “vina nimajo”.

Potem pa ne utihne, približa se strežnikom in jim reče: “Karkoli vam reče, storite” (Jn 2,5). Marija, žena redkih, a zelo konkretnih besed, se približa tudi vsakemu izmed nas, da bi nam rekla le: “Karkoli vam reče, storite.” Na ta način se odpre pot k prvemu Jezusovemu čudežu: da njegovi prijatelji začutijo, da so tudi oni soudeleženi pri čudežu. Kristus je namreč prišel na ta svet ne zato, da bi sam opravljal dela, ampak z nami, z vsemi nami. Čudež se začne, ko se služabniki približajo vrčem vode, ki so bili namenjeni za očiščevanje. Tako lahko tudi vsak od nas začne s čudežem, še več, vsak od nas je povabljen, da sodeluje pri čudežu za druge.

Marijine besede, namenjene služabnikom, ovenčajo poročni okvir v Kani: ‘Kar koli vam reče, storite.’ To so njene zadnje besede, ki jih navajajo evangelisti, so dediščina, ki jo Marija izroča vsem nam. Služabniki v Kani ubogajo. ‘Jezus jim je rekel: ‘Napolnite vrče z vodo!’ In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: ‘Zajemite zdaj in nesite starešini!’ In nesli so mu.’ Na tej svatbi je bila zares sklenjena nova zaveza in Gospodovim služabnikom, to pomeni vsej Cerkvi, je bilo zaupano novo poslanstvo: ‘Kar koli vam reče, storite.’ Služiti Gospodu pomeni poslušati in udejanjati njegovo besedo. To je preprosto, a bistveno priporočilo Jezusove Matere; in je kristjanov življenjski program. Zajemati iz vrča za vsakega med nami pomeni zaupati božji Besedi, da bi doživeli njeno učinkovitost v svojem življenju.

Sklepni stavek evangeljske pripovedi zveni kakor razsodba: ‘Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.’ Svatba v Kani je mnogo več kot samo preprosta pripoved o prvem Jezusovem čudežu.

Evangelij, ki smo ga poslušali nam pokaže prvo javno predstavitev Jezusa: nič več in nič manj kot na praznovanju. Saj tudi ne bi moglo biti drugače, ko pa je evangelij eno samo povabilo k veselju.  Evangeljsko sporočilo je vir veselja. Veselje, ki se širi iz roda v rod in katerega dediči smo tudi mi.

In pustimo Jezusu, da dovrši čudež, tako da spremeni naše skupnosti in naša srca v živa znamenja svoje navzočnosti, ki so vesela in praznična, ker smo izkusili, da je Bog z nami, ker smo se ga naučili gostiti med nami. Nalezljivo veselje in praznovanje nas vodita,  silita, da ne bi nikogar izključili iz oznanila te Vesele novice.

Marija, ki jo kličemo z različnimi imeni, naj še naprej šepeta v uho svojega sina Jezusa: “Vina nimajo,” in v nas naj se še naprej udejanjajo njene besede: “Karkoli vam reče, storite.”

 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.