Jezus začne svoje javno delovanje v poganski Galileji. Njegovo prvo oznanilo je zelo preprosto: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« S tem nadaljuje poziv, ki ga je ljudstvu pred tem prinesel njegov predhodnik Janez Krstnik. Kako razume svoje povabilo k spreobrnjenju nam brez razlage pojasni že z naslednjimi besedami, ki jih nameni prvima učencema, ko pravi: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.«

V odlomku me posebej nagovarja dvoje:

–          Da v poganski Galileji povabilo k spreobrnjenju najbolj zares vzamejo tisti, ki so že zavzeti verniki – najbrž učenci Janeza Krstnika in ne pogani, tujci, javni grešniki.

–          Da spreobrnjenje razume tako Jezus kot povabljeni pravzaprav kot hojo za njim.

Prav to dvoje pa dela današnjemu povprečnemu ali pa celo ‘bolj zavzetemu’ kristjanu, kaj šele duhovščini precejšnje težave. Vsi bi radi spreobračali tiste z one strani političnega bloka, zgražamo se nad drugimi in ne čutimo posebne potrebe po spreobrnjenju. Vsekakor pa vidimo veliko razlogov za spreobrnjenje drugih.

No in tu je verjetno vprašanje razumevanja spreobrnjenja. Pa smo spet pri pojmu Božjega Jagnjeta, ki je enkrat za vselej rešilo svoje ljudstvo vseh grehov in tegob. Za Jezusa pa je spreobrnjenje preprosta, vsakodnevna hoja za njim, v poslušanju njegovega glasu in pozornemu sledenju njegovim namigom. Želimo si velikih stvari in korakov, a spreobrnjenje je pogosto prav v čisto vsakdanjem, prav nič božanskem vztrajanju v preprostih dnevnih opravilih, srečevanjih z najbližjimi in s seboj.

Naporno a odrešujoče obenem. Bog hodi z nami in želi, da hodimo z njim. Poklicani smo k spreobrnjenju, pa naj se imamo za najboljše ali najslabše. To pa se vrši v tihem prisluškovanju božjemu glasu. Če bomo vztrajni, bo tako kot vsako pomlad, tudi to, počasi, počasi, nekaj vendarle zraslo.

 

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.