Nedelja, 6. februar: 5. nedelja med letom
V odlomku iz Lukovega evangelija Jezus Petra prosi, da bi vstopil v njegov čoln in od tam učil množice. Ko jim je nehal govoriti, ga je povabil, naj vrže mreže in zgodil se je čudežen ulov.
Ko je Peter videl, da so se mreže trgale zaradi velike količine rib, je padel k Jezusovim nogam in rekel: ‘Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek.’ To je prvi Petrov odločilni korak na poti učenca, Jezusovega učenca, obtožiti sebe: ‘Sem grešnik.’ To je prvi Petrov korak, pa tudi prvi korak vsakega izmed nas, če želimo napredovati v duhovnem življenju; če želimo služiti in slediti Jezusu, moramo obtožiti same sebe: brez tega ne moremo hoditi v krščanskem življenju.
A obstaja tveganje. Vsi namreč vemo, da smo grešniki, vendar pa ni lahko obtožiti samih sebe, da smo konkretno grešniki. Navajeni smo reči ‘sem grešnik’, vendar na isti način kot rečemo ‘sem človek’ ali ‘sem slovenski državljan’. Obtožiti sebe pomeni občutiti lastno bedo: Čutiti se bedni, ubogi pred Gospodom. Gre za to, da občutimo sram. In gre za nekaj, kar se ne stori z besedami, ampak s srcem; gre za konkretno izkušnjo, kot takrat, ko Peter reče Jezusu, naj gre od njega, ker je grešen človek. Resnično je čutil, da je grešnik in potem je čutil, da je rešen. Zveličanje, ki nam ga prinaša Jezus, potrebuje to iskreno priznanje, saj ne gre za neko kozmetično stvar, ki ti malo spremeni obraz z dvema potezama: res je, da spreminja, vendar pa mu je za to, da bi vstopilo, potrebno narediti prostor z iskrenim priznanjem lastnih grehov; na ta način se izkusi Petrovo osuplost.
Prvi korak na poti spreobrnjenja je torej ta, da sami sebe obtožimo, se sramujemo in osupnemo, ko čutimo, da smo rešeni. Moramo se spreobrniti, moramo se spokoriti. Nekateri gredo k spovedi in se spovedujejo stvari, ki so zelo v zraku, ki nimajo nobene konkretnosti, kar tudi ni v redu. Izpovedati se svojih grehov ne pomeni, iti na nek psihiatrični pogovor, niti ne pomeni iti v sobo za mučenje. Pomeni povedati Gospodu: ‘Grešnik sem.’ A povedati mu preko brata, kajti tako bo povedano tudi konkretno: ‘Sem grešnik zaradi tega in tega in tega…’
Konkretnost, poštenost in tudi iskrena sposobnost, da nas je sram lastnih napak. Ni stranskih senčnih stez na prostrani poti, ki vodi k Božjemu odpuščanju, da bi v globini srca sprejeli njegovo odpuščanje in njegovo ljubezen. Posnemati moramo otroke. Mali imajo to modrost. Ko otrok pride k spovedi, nikoli ne govori o stvari na splošno. So konkretni. Imajo preprostost resnice. Mi pa vedno težimo k skrivanju resničnosti naše bede. A ko izpovemo svoje grehe kot so pred Božjo navzočnostjo, vedno občutimo milost sramu. Sramovati se pred Bogom je milost… Pomislimo na Petra. Po Jezusovem čudežu na jezeru je rekel: ‘Gospod, pojdi od mene, kajti grešnik sem.’ Sram ga je bilo greha pred svetostjo Jezusa Kristusa.«
Zato se kar vprašajmo: Ko grem k spovedi, kako se spovem? Kot papagaji? ‘Bla, bla, bla … Storil sem to in to…’ Vendar pa ali se to, kar si storil, dotakne tvojega srca? Mnogokrat ne. Prosimo danes Gospoda za milost, da bi se mogli znajti pred njim s to osuplostjo, ki jo daje njegova prisotnost, ter za milost, da bi se čutili grešniki, vendar konkretni, in bi kakor Peter rekli: ‘Pojdi od mene, ker sem grešen človek.’
Jezusov odgovor Simonu Petru je tako pomirjujoč in odločen: ‘Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.’ Ribič iz Galileje zaupa tem besedam, pusti vse in gre za Njim, ki je postal njegov Učitelj in Gospod. Enako sta storila tudi Jakob in Janez, ki sta bila Simonova družabnika. To je logika, ki vodi Jezusovo poslanstvo in poslanstvo Cerkve: iskati, ‘loviti’ moške in ženske, ne zaradi spreobrnjenja samega, ampak, da bi vsem povrnili polno dostojanstvo in svobodo, preko odpuščanja grehov. Bistveno v krščanstvu je širiti poživljajočo in zastonjsko ljubezen Boga, z držo sprejemanja in usmiljenja do vseh, da bi se vsakdo lahko srečal z Božjo nežnostjo in imel polnost življenja.
Spovedniki so prvi, ki morajo posredovati Očetovo usmiljenje, in sicer po Jezusovem zgledu.
Današnji evangelij nas sprašuje: Znamo resnično zaupati v Gospodovo besedo? Ali si pustimo vzeti pogum zaradi naših padcev? Poklicani smo bodriti vse, ki se počutijo grešnike in nevredne pred Gospodom, potrte zaradi lastnih napak. Reči jim moramo Jezusove besede: ‘Ne bojte se.’ Očetovo usmiljenje je večje od tvojih grehov! Večje je! Ne bojte se …
Devica Marija pa naj nam pomaga vedno bolj razumeti, da biti učenci pomeni hoditi po sledeh, ki jih je zapustil Učitelj. To so sledi Božje milosti, ki obnavlja življenje za vse.
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: Unsplash
Obj.: M. B.
Povej naprej.
Oglejte si še
