Četrtek, 10. februar: Gospod, pomagaj mi!
V tej prošnji je prepričanje Kananejske žene, da jo Jezus lahko reši, in odločna volja, da bo od njega dosegla milost, čudež. Za izrečeno prošnjo Jezus v nasprotju s prvo reakcijo, ko ne spregovori niti besede, sedaj govori, vendar uporablja besede, za katere se zdi, da so bile uporabljene nalašč za to, da bi uničile vsako upanje. Preizkušnja vere je na svojem vrhuncu. Jezus pravi: “Ni lepo (ni dobro, ni dovoljeno) jemati kruh otrokom in ga metati psičkom.” To je dovolj, da bi človek pobegnil … Še danes bralec onemi spričo te Jezusove besede. Kananejka pa ne! Njena materinska ljubezen upa proti vsakemu upanju; morda zaradi tega, ker je v Jezusovih besedah znala ujeti neko znamenje dobrote. Ni je obravnaval kot “psa”; tako so Judje imenovali pogana. Jezus je rekel “psički”. In ona ve, da so tudi psički del družine, in to sprejema.
Poniža se in pravi: “Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev,” to je “pusti, da jem od tega, kar pade z mize, pri kateri so oče z otroki; daj, da bom tudi jaz del družine”.
Zmagala je! Njena vera je pristna, iskrena, ponižna; oživlja jo ljubezen, pogumna je in podpira jo vztrajno upanje. Več ni mogoče zahtevati. Več kot vredna je, da postane del Božjega ljudstva. Jezus ji reče: “O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!”
Jezusova beseda takoj postane dogodek.
Delo za bolnike je pristno oznanjevanje evangelija ljubezni in poslanstvo tolažbe. Iz ljubezni do Kristusa. Kdor pomaga bolnikom si prizadeva biti pogled, ki sprejema, roka, ki dviguje in spremlja, beseda tolažbe, objem nežnosti.
Ubogi, tudi ubogi v zdravju, so za Cerkev bogastvo. Tisti, ki delajo z njimi, so torej prejeli dar, da sprejemajo to bogastvo in ga pomagajo ovrednotiti ne le za Cerkev, temveč za celotno družbo. Današnji kulturni in družbeni kontekst se bolj nagiba k skrivanju fizične šibkosti. Le-to razume samo kot problem.
Potrebno pa je resnično priznanje vrednosti navzočnosti in pričevanja šibkih ter trpečih oseb.
Bolni, imajo svoje mesto, specifično vlogo v župniji in vsakem cerkvenem okolju. Njihova navzočnost, tiha, a zgovornejša od mnogih besed, njihova molitev, vsakdanje darovanje trpljenja v združitvi s križanim Jezusom za zveličanje sveta, potrpežljivo in tudi veselo sprejemanje stanja, vse to je duhovni vir, dediščina vsake krščanske skupnosti. Bolni in trpeči so dragocen zaklad Cerkve!
Posnemajmo Marijino materinskost, njeno materinsko skrb do vsakogar izmed nas. Marija ve, kaj zares potrebujemo. Tako kot v Kani Galilejski posreduje pri Jezusu in za vsakogar izmed nas prosi dar ‘novega vina’, to je ljubezni, milosti, ki nas rešuje. Marija vedno posreduje in moli za nas. Še zlasti v času težav ali šibkosti, pobitosti ali zbeganosti, predvsem pa v trenutku greha. Zato tudi v molitvi Zdrava Marija molimo: ‘Prosi za nas, grešnike.’ Prosimo jo, da bi nam pomagala biti za vse, ki jih srečujemo na naši poti, odsev Njega, ki je ‘Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe’.
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: Unsplash
Obj.: M. B.
Povej naprej.
Oglejte si še
