Na velikonočni ponedeljek ob odlomku o dveh učencih, ki gresta v Emavs, vidimo, kako Bog vztrajno stopa v naše življenje, mi pa ga tako težko prepoznavamo. Poglejmo, kaj nas pri srečevanju z Vstalim najbolj ovira.

Predstave:

–          učenca ugotavljata, da jih je Jezus razočaral, ker ni rešil Izraela,

–          žene so se najbolj bale, da bo Jezusa kdo ukradel, še na misel pa jim ni prišlo, da bi vstal, čeprav je o tem govoril,

–          apostoli so bili prepričani, da so žene nezanesljiv vir informacij, zato jim niso verjeli.

Zaprtost vase:

–          učenca sta goreča, a znotraj svojih predstav, zato tujca dejansko ne slišita. Mar ne bi bilo logično, da bi ga vprašala od kod njemu vse to znanje. Zakaj on tako misli ipd.

–          žene so sporočile učencem, kar so videle, ti pa jih niso poslušali, še več, njihove besede so se jim zdele blebetanje, piše evangelist Luka.

Naglica:

–          učenca hitita v Emavs, hitita tudi z razlagami, kaj se je dogajalo v Jeruzalemu, zato ni prostora za srečanje z Vstalim,

–          Janez je pritekel k grobu, a ni vstopil – očitno se je ustavil. Peter pa je vstopil v grob brez pomislekov in seveda tudi brez pameti. Janez je videl in veroval, Peter pa je naprej hitel v okviru svojih predstav.

 

–          žene so zbežale od groba, pravi evangelist Marko. Marija Magdalena sreča Vstalega šele, ko se umiri in se ji ta prikaže.

Nevera in trdosrčnost

–          evangelist Marko pravi, da je Jezus grajal njihovo nevero in trdosrčnost. Ovira za srečanje z Vstalim je nezaupanje Bogu, da je nad vsem in trdosrčnost, ki se upira božji ljubezni.

Pokvarjenost in zagledanost v svoj načrt

–          Veliki duhovniki so se zbrali s starešinami in se posvetovali. Vojakom so dali veliko denarja in dejali: »Recite: ›Ponoči so prišli njegovi učenci in so ga ukradli, ko smo spali.‹ In če bi to slišal upravitelj, ga bomo mi pomirili in dosegli, da boste brez skrbi.« Mt 28,12-14 najhujša ovira je pokvarjenost. Ko srce popolnoma otrdi za Božje delovanje. Obstajajo le naši načrti, ki se jim nismo pripravljeni odpovedati.

Strah sicer ohromi, a ne onemogoči

–          žene so se sicer prestrašile, a Ga spoznale in verovale,

–          učenci v dvorani so se prestrašili, a so Ga srečali.

Žalost ustavlja pogled, a tudi pomaga pri vztrajnem iskanju

–          Marija Magdalena je jokala ob grobu. Jezus ji mora povedati, da je on, da se predrami iz žalosti.

Bog vztrajno vstopa v naša življenja, na nas je predvsem, da naredimo prostor, da lahko vstopi, da odstranjujemo ovire, ki bi preprečile srečanje z Njim.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: splet

Obj.: M. B.