Jezus v evangeliju pravi, da je Bog zelo ljubil svet. Gre res za zelo konkretno ljubezen, tako konkretno, da je nase vzel našo smrt. Da bi nas rešil, nas je dosegel tam, kjer bi bil naš konec: v smrti, v grobu brez izhoda, kajti oddaljili smo se od Boga, darovalca življenja. To je ponižanje, ki ga je izvršil Božji Sin, s tem ko se je kot služabnik sklonil k nam, da bi vzel nase vse, kar je naše, in nam na stežaj odprl vrata življenja.

To stvarnost je nam težko sprejeti. Je skrivnost. A znamenje te skrivnosti, te izjemne ponižnosti je v celoti v moči ljubezni. V Jezusovi veliki noči vidimo skupaj smrt in zdravilo za smrt. In to je mogoče zaradi velike ljubezni, s katero nas je Bog vzljubil; zaradi ponižne ljubezni, ki se skloni, zaradi služenja, ki zna vzeti nase stanje služabnika. Jezus tako ni samo odstranil zla, ampak ga je spremenil v dobro; ni spremenil stvari z besedami, ampak  z dejanji; ne navidezno, ampak v bistvu; ne površinsko, ampak v korenini. Iz križa je naredil most v življenje. Z njim lahko zmagamo tudi mi, če le izberemo ponižno ljubezen, ki služi, ki ostaja zmagoslavna za večnost. To je ljubezen, ki ne vpije in se ne uveljavlja, ampak zna čakati z zaupanjem in potrpežljivostjo, kajti ‘dobro je čakati v tišini na Gospodovo rešitev’.

Bog je svet zelo ljubil. Mi ljubimo to, kar potrebujemo in kar želimo. Bog pa ljubi svet do konca, torej nas, takšne kakršni smo. V evharistiji prihaja, da bi nam služil, da bi nam dal življenje, ki rešuje smrti in napolnjuje z upanjem. Prosimo med darovanjem sv. maše zase to, k čemur vabi apostol Pavel: ‘mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji’ (Kol 3,2); na ljubezen do Boga in bližnjega, bolj kot na lastne potrebe. Da se ne bi vznemirjali zaradi tistega, kar nam manjka tu spodaj, ampak zaradi zaklada tam zgoraj; ne zaradi tistega, kar nam služi, ampak zaradi tistega, kar zares služi. Da bi nam za naše življenje zadostovala Gospodova velika noč, da bi bili svobodni od skrbi za kratkotrajne stvari, ki minejo in izginejo v nič. Da bi nam bil dovolj On, v katerem so življenje, zveličanje, vstajenje in veselje. Tako bomo služabniki v skladu z njegovim srcem; ljubljeni otroci, ki dajejo življenje za svet.

Torej, tudi mi smo poklicani obnoviti svojo odločitev za služenje. To od nas zahteva Gospod, ki je kot služabnik umil noge svojim najtesnejšim učencem, da bi tako kot on delali tudi mi. Bog je bil prvi, ki nam je služil. Jezus kot služabnik, ki  je prišel, da bi služil, in ne da bi se mu služilo, je tudi pastir, ki je pripravljen dati življenje za ovce. Kdor služi in daje, se v očeh sveta zdi kot nekdo, ki izgublja. V resnici pa s tem, ko izgubi življenje, ga najde. Kajti življenje, ki se razlasti, s tem da se izgubi v ljubezni, posnema Kristusa: premaga smrt in dá življenje svetu. Kdor služi, rešuje. Nasprotno pa, kdor ne živi, da bi služil, ne služi življenju.

Če želi kristjan iti naprej po poti krščanskega življenja, se mora ponižati, kakor se je ponižal Jezus. To je pot ponižnosti, ki pomeni prenašati tudi ponižanja, kakor je to storil On.

Prosimo Marijo za milost, da bi jokali iz ljubezni, da bi jokali iz hvaležnosti, ker nas je naš Bog tako zelo ljubil, da je poslal svojega Sina, da se je izpraznil in se ponižal ter nas tako rešil.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.