Ali me ljubiš?

Gre za pogovor med Jezusom in Petrom na štiri oči, ki mu hočemo prisluhniti, kakor da bi se dogajal pred našimi očmi:

»Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?«
»Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.«
»Hrani moja jagnjeta! … Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?«
»Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.«
»Pasi moje ovce! … Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?«

V tem trenutku Peter razume, zakaj ga Jezus še tretjič vpraša, če ga ljubi: hoče mu dati priložnost, da bi izbrisal svojo trikratno zatajitev v času trpljenja. Na prvi dve vprašanji je odgovoril takoj, toda morda malce površno: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad!«, zdaj gre vase, se zave tega, kar je storil in neverjetne priložnosti, ki mu jo daje Učitelj. Tretji odgovor je morda edini resnični in zavestni, ker prihaja iz njegovega spokorjenega in ponižnega srca:

»Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad«.

Jezus sklene in Petru tretjič reče: »Hrani moje ovce«. S temi besedami Petru dejansko podeli – in v skladu s katoliškim izročilom tudi njegovim naslednikom – najvišjo in vesoljno nalogo pastirja Kristusove črede. Podeli mu tisti primat, ki mu ga je obljubil, ko je rekel: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva«.
Stvar, ki nas najbolj gane na tej evangeljski strani je, da je Jezus zvest obljubi, ki jo je dal Petru, kljub temu, da je bil Peter nezvest obljubi, ki jo je dal Jezusu.

Bog daje ljudem vedno drugo priložnost; pogosto tudi tretjo, četrto, neskončno priložnosti. Bog ljudi ne briše iz svoje knjige ob njihovi prvi napaki.

Sicer pa, kaj se dogaja? Učiteljevo zaupanje in odpuščanje je iz Petra naredilo novega, močnega, do smrti zvestega človeka. On je pasel Kristusovo čredo v težkih trenutkih njenega začetka, ko je bilo potrebno zapustiti Galilejo in se podati na ceste sveta. Končno bo sposoben držati svojo obljubo in dati življenje za Kristusa. Če bi se kaj naučili iz tega Jezusovega ravnanja s Petrom in zaupali človeku tudi potem, ko se je enkrat zmotil, koliko manj neuspelih in na rob odrinjenih ljudi bi bilo na svetu!

Toda s tem še nismo izčrpali nauka, ki se skriva v pogovoru med Jezusom in Petrom. Iz njega se je apostol naučil nekaj bistvenega. Njegovo bo »služenje ljubezni«. Jezus mu ni izročil črede, nad katero naj bi gospodoval, ampak naj bi ji služil. Čreda je in ostaja Kristusova: »Pasi moje ovce«. On jih mora samo pasti, jim biti na razpolago. Služenje pride do izraza ravno v duhovniških in duhovnih poklicih. Brez duhovnikov smo izgubljeni. To čutijo že mnoge župnije, ki nimajo svojega pastirja. Zato si podajmo roke in jih sklenimo v skupni molitvi. Postanimo Cerkev, ki rojeva duhovnike, Božje poslance, ki bodo služili in varovali šibke, postavili pokonci padle, poiskali izgubljene. Vsem pomagali in vsem s svojo roko pokazali varno pot v večno domovino. Tako je o duhovnikih razmišljal blaženi Anton Martin Slomšek.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.