Objavljamo predgovor papeža Frančiška za dokument Dikasterija za laike, družino in življenje z naslovom: Katehumenske poti za zakonsko življenje, ki so ga objavili ob koncu leta, posvečenega družini.

»Krščansko oznanilo o družini je zares vesela novica« (Radost ljubezni, 1). Ta trditev sklepnega poročila škofovske sinode o družini je zaslužila, da začenja Apostolsko spodbudo Radost ljubezni. Cerkev je v vsakem času poklicana, da zlasti mladim ponovno oznanja lepoto in obilje milosti, ki ju vsebuje zakrament zakona in družinsko življenje, ki iz njega izhaja. Po petih letih od njene objave je imelo leto »Družina-radost ljubezni« namen ponovno postaviti družino v središče, povabiti k premišljevanju o temah Apostolske spodbude in spodbuditi celotno Cerkev k veseli evangelizacijski  zavzetosti za družine in z družinami.

Eden od sadov tega posebnega leta so »Katehumenske poti za zakonsko življenje«, ki jih sedaj z veseljem zaupam pastirjem, zakoncem in vsem tistim, ki delajo v družinski pastorali. Gre za pastoralni pripomoček, ki ga je pripravil Dikasterij za laike, družino in življenje, ter tako odgovoril na pojasnilo, ki sem ga večkrat ponovil, in sicer o »potrebnosti ‘novega katehumenata’ v pripravi na zakon«. »Nujno je konkretno uresničiti, kar je že bilo predlagano v Familiaris consortio (št. 66) se pravi, kakor je za krst odraslih katehumenat del zakramentalnega procesa, tako naj tudi priprava na zakon postane sestavni del celotnega postopka zakramenta zakona kot protistrup, ki naj prepreči množenje ničnih ali netrdnih zakonskih zvez« (Nagovor Rimski roti, 21. januarja 2017).

Tukaj se je očitno pokazala resna zaskrbljenost nad dejstvom, da so pari s preveč površno pripravo v nevarnosti, da bodo obhajali nično poroko ali poroko s tako šibkimi temelji, da bo v kratkem »razpadla« in se ne bodo znali upreti niti prvim neizogibnim krizam. Ti porazi nosijo s seboj veliko trpljenja in v ljudeh puščajo globoke rane. Ljudje so razočarani, zagrenjeni in v najbolj bolečih primerih na koncu sploh ne verjamejo več v poklicanost k ljubezni, ki jo je Bog sam vpisal v človekovo srce. Zato najprej obstaja dolžnost, da s čutom odgovornosti spremljamo tiste, ki kažejo namen, da bi se povezali v zakonu, da bi bili obvarovani ločitvenih travm in ne bi nikoli izgubili zaupanja v ljubezen.

Obstaja pa tudi čut pravičnosti, ki nas bi moral spodbujati. Cerkev je mati, mati pa med otroki ne daje prednosti. Z njimi ne ravna različno, vsem namenja enake skrbi, enake pozornosti, enak čas. Posvečanje časa je znamenje ljubezni: če nekomu ne namenimo časa, je znamenje, da ga nimamo radi. To mi pride velikokrat na misel, ko pomislim, da Cerkev posveti veliko časa, nekaj let, pripravi kandidatov na duhovništvo ali na redovno življenje, malo časa, nekaj tednov pa posveti tistim, ki se pripravljajo na poroko. Tako kot duhovniki in redovniki so tudi zakonci otroci matere Cerkve in tolikšna razlika v obravnavanju ni pravična. Zakonski pari predstavljajo ogromno večino vernikov in so pogosto nosilni stebri v župnijah, v prostovoljskih skupinah, v združenjih in v gibanjih.  So pravi »varuhi življenja« ne le zaradi tega, ker rojevajo otroke, jih vzgajajo in jih spremljajo pri rasti, ampak tudi zato ker skrbijo za ostarele v družini, se posvečajo služenju prizadetim ljudem in pogosto tudi številnim oblikam revščine, s katero pridejo v stik. Iz družin se rojevajo poklici za duhovništvo in za posvečeno življenje; in družine so tiste, ki predstavljajo tkivo družbe ter s potrpežljivostjo in vsakodnevnimi žrtvami »krpajo njene luknje«. Zato je za mater Cerkev dolžnost pravičnosti, da čas in moči posveti pripravi tistih, ki jih Gospod kliče k tako velikemu poslanstvu, kot je poslanstvo družine.

Za konkretizacijo te nujne potrebe »sem priporočil izvajanje pravega katehumenata prihodnjih zakoncev, ki vključuje vse etape zakramentalne poti: čas priprave na poroko, njeno obhajanje in leta, ki neposredno sledijo« (Nagovor udeleženem tečaja o zakonskem procesu, 25. februarja 2017). To predlaga dokument, ki ga tukaj predstavljam in za kar sem hvaležen. Razdeljen je na tri faze: priprava na poroko (daljna, bližnja in neposredna); obhajanje poroke; spremljanje prvih let zakonskega življenja. Kot boste videli, gre za to, da tudi po poroki skupaj s pari prehodimo pomemben del poti njihovega življenja, zlasti še ko bodo morda šli skozi krize in trenutke malodušnosti. Tako bomo skušali biti zvesti Cerkvi, ki je mati, učiteljica in sopotnica in je vedno ob nas.

Srčno si želim, da bi temu prvemu dokumentu čim prej sledil še drugi, v katerem bi bile navedene konkretne pastoralne oblike in možne poti spremljanja, ki bi bile namenjene tistim parom, ki so doživeli neuspeh svojega zakona in živijo v novi zvezi ali pa so civilno ponovno poročeni. Cerkev namreč želi biti blizu tem parom in tudi z njimi prehoditi pot ljubezni (prim. Radost ljubezni, 306), da se ne bodo čutili zapuščeni in bodo mogli v skupnostih najti dostopne in bratske kraje sprejemanja, pomoči pri razločevanju in sodelovanju.

Ta prvi dokument, ki je sedaj ponujen, je dar in naloga. Dar, ker vsem daje na razpolago obilno in spodbudno gradivo, ki je sad premišljevanja in pastoralnih izkušenj, ki se že izvajajo v različnih škofijah/eparhijah sveta. Je pa tudi naloga, ker ne gre za »magične obrazce«, ki delujejo samodejno. Gre za obleko, ki jo je treba »sešiti po meri« za ljudi, ki jo bodo oblekli. Gre namreč za smernice, ki zahtevajo, da jih sprejmemo, prilagodimo in uresničimo v konkretnih družbenih, kulturnih in cerkvenih razmerah, v katerih vsaka posamezna Cerkev živi. Zato pozivam k učljivosti, gorečnosti in pastoralni ustvarjalnosti Cerkve in njenih sodelavcev, da bi to življenjsko pomembno in nepogrešljivo delo oblikovanja, oznanjevanja in spremljanja družin, za katero nas v tem trenutku Sveti Duh prosi, da ga uresničimo, naredili čim bolj učinkovito.

»Ničesar vam nisem zamolčal, kar vam je v korist, ampak sem vam oznanjal in vas učil« (Apd 20,20). Vabim vse tiste, ki delujete v družinski pastorali, da posvojite te besede apostola Pavla in ne izgubljate poguma pred nalogo, ki se lahko zdi težka, zahteva ali da celo presega njihove zmožnosti. Pogum! Začnimo delati prve korake! Začnimo s procesi pastoralne prenove! Svoj um in srce postavimo v službo prihodnjih družin, in zagotavljam vam, da nas bo Gospod podpiral, nam dal modrost in moč, storil, da bo v vseh nas raslo navdušenje in predvsem nam bo vsem dal okušati »prijetno in tolažilno veselje oznanjevanja evangelija« (Veselje evangelija, 9), ko evangelij družine  oznanjamo novim rodovom.

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican Media

Obj.: M. B.