1. navadna nedelja, leto 2019

Jezusove besede, ki smo jih slišali v današnjem evangeliju,  so neverjetno krute. Najbrž je marsikdo od vas že izgubil očeta, ali pa odšel od doma. Si predstavljate, da bi vam v tistem trenutku slovesa Jezus rekel: Pusti to, kaj boš čakal na pogreb, kaj se boš poslavljal, pojdi za menoj! Najbrž bi tega ne mogli sprejeti ravno zlahka. Zakaj je Jezus tako zahteven?

Čemu takšna zahtevnost  nam mogoče pojasni že uvodni del današnjega evangelija. Tam izvemo, da je Jezus na poti v Jeruzalem in sicer v smrt. Ta pot je peljala skozi Samarijsko vas, vas Samarijanov, ki jih Judje niso marali, pa tudi oni niso marali Judov. Tam niso bili sprejeti, zato sta učenca Jakob in Janez hotela priklicati nanje gorje. Že v teh nekaj stavkih vidimo, kaj je vodilo Jezusa na poti v Jeruzalem in kaj učenca. Za Jezusa pisatelj pravi, da je se je sam trdno odločil iti v Jeruzalem, kot bi želel poudariti zahtevnost te odločitve. Kot bi hotel reči: Ni lahko iti tja, ne paše mi, a vem, da moram. To je moja pot. Na drugi strani sta učenca Jakob in Janez. Kaj ju vodi pri želji, da uničita Samarijo? Preprosta užaljenost, da ju niso sprejeli. Ne moreta sprejeti tega, da niso zaželeni in že bi priklicala maščevanje.  Lahko bi rekli, da se učenca ravnata po liniji najmanjšega odpora. V Jeruzalem nista šla s trdno odločitvijo, da naredita, kar je najbolj prav, ampak sta ob Jezusu zaradi lastne koristi in še nista spoznala, da hoja za njim ni vezana na korist, lagodje in ugajanje.

Drža učencev Jakoba in Janeza nam je najbrž tako domača, da ne vidimo v njima nobenega problema.  Reagirata spontano in logično.

Jezus pa opozarja na temelje te zgrešene drže. Ko se nekdo oglasi, da bi hodil za njim, mu pravi: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Hoditi za njim, pomeni odpovedovati se vsemu, kar nam je domače, kar vodi v lagodje. Je potovanje v neznano, zaradi zvestobe edinemu Dobremu – tj. Bogu.

»Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Kako grozljiva je navezanost na tradicijo in dom, lahko vidimo v drži farizejev in pismoukov, ki Jezusa nazadnje obsodijo na smrt. Zakaj? Ker preprosto ruši njihove predstave, kako bi moralo biti. Vera postane sužnost več, če zavije s poti pravega odnosa do Boga in sočloveka.

»Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« Oziranje nazaj jemlje polet za naprej. Zato Jezus radikalno trga korenine svojega doma: prav na križu reče: Žena glej tvoj sin. Kako težko se mu je posloviti od matere, a če jo hoče narediti za mater nas vseh, se ji mora odreči. Če hočemo ljubiti, se moramo vedno znova odpovedovati!

Jezusov učenec mora pozabiti na lagodje in komodnost. Če Učitelj ni imel, kamor naj bi glavo naslonil, pomeni, da tudi njegov učenec, če mu bo zvest, ne bo mogel počivati. Neprestan nemir v prizadevanju za rast božjega kraljestva v sebi in med drugimi je njegovo vzglavje. Jezusov učenec ne more nikoli reči, sedaj lahko mirno počivam, vse sem naredil. Vedno mora dodati: Gospod, ti povej, kaj moram še storiti!

Jezusov učenec se mora posloviti tudi od svojih spominov in starih sanj. Preteklost mora pustiti za seboj, korenine so sicer pomembne za rast, a niso več cilj. Tradicija, ki nas veže, da bi se vračali na grobove svojih mrtvih, je za Jezusovega učenca le izhodišče, nikoli več cilj. Naj se ne vrača vanjo, ampak naj jo z novim življenjem v polnosti presega in ustvarja novo življenje.

Jezusov učenec po odločitvi za Jezusa ne sanja več o svojem domu. Njegov dom je v Nebesih, njegova družina je novo božje kraljestvo, ki ga mora ustvarjati. Ne sanja več o tem, kako so ga učili starši, kako lepo je bilo, ko je bil še otrok. Nobeni spomini ne morejo biti opravičilo, da bi se izmuznil Jezusovim zahtevam in naročilu. Jezusov učence gre vedno naprej.

Jezusova zahtevnost v trganju vezi z domom ima samo en cilj, ki ga apostol Pavel v drugem pismu zapiše takole:  »Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje (Gal 5,13)«. Biti Jezusov učenec pomeni ustvarjati nov dom, dom, ki je daleč nad našim domom, iz katerega smo izšli. To je dom Božjega kraljestva, ki presega vse meje. Kot pravi apostol Pavel: »Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu (Gal 3,28).« Naj nam Bog sam pomaga, da bomo šli za njim scela, v njem odkrivali svobodo in da nam ta svoboda hkrati ne bo pretveza za mesenost.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.