Sreda, 29. junij: Sveti Peter in Pavel
Vedno mi je bil všeč stil evangelijev, ki ne okrasi, niti ne osladi dogodkov, še manj jih naslika lepe. Predstavlja nam življenje kot je in ne, kakor bi moralo biti. Evangelij se ne boji predstaviti nam težkih trenutkov, celo konfliktnih, skozi katere so morali učenci iti.
Obnovimo prizor. Ubili so Jezusa. Četudi so videli vstalega Jezusa, je bil dogodek preveč močan, da so učenci potrebovali čas za razumevanje tega, kar se je zgodilo. Ko je bilo rečeno: »bilo je tako veselje, da niso mogli verjeti«, to pomeni, da so potrebovali čas za razumevanje tega, kar se je zgodilo. To razumevanje bo prišlo na binkošti s poslanim Svetim Duhom. Vdor vstalega potrebuje čas, da se spusti v srca njegovih. Učenci so se vrnili domov in šli početi to, kar so znali, torej ribariti. Niso bili vsi, samo nekateri. Ločeni med sabo? Razdrobljeni? Tega ne vemo. To kar nam pove Sveto pismo, je samo to, da tisti, ki so bili, niso nič ulovili. Prazne mreže imajo.
Bila pa je še druga praznina, ki jih je podzavestno težila. Zbeganost in vznemirjenost zaradi smrti njihovega Učitelja. Ni ga več, križan je bil. Ni pa bil samo On križan, temveč tudi oni, saj je Jezusova smrt razkrila vrtinec navzkrižij v srcih njegovih prijateljev. Peter ga je zatajil, Juda ga je izdal, drugi so zbežali ali se skrili. Samo peščica žena in ljubljeni učenec je ostal. Ostanek se je razbežal. Samo nekaj dni in vse je bilo porušeno. To so ure zbeganosti in vznemirjenosti v življenju učenca. V trenutkih, ko se prah preganjanj, stisk, dvomov in tako naprej, dvigne zaradi kulturnih in zgodovinskih dogodkov, ni lahko najti pot, po kateri hoditi. Obstajajo različne skušnjave, ki so značilne za takšen trenutek: razpravljanje o idejah, dejstvu dati premajhno pozornost, preveč se osredotočiti na preganjalce, a mislim, da je najhujša od vseh skušnjav ta, da se ustavimo ter prežvekujemo potrtost. Da, prežvekovati potrtost. To je to, kar se je zgodilo učencem.
Naj nam je všeč ali pa ne, povabljeni smo soočiti se z resničnostjo takšno, kakršna je. Z osebno, skupnostno in družbeno resničnostjo. Učenci so rekli, da so mreže prazne. Iz tega lahko razumemo občutja, ki jih to poraja. Vračajo se domov, ne da bi lahko pripovedovali o velikih dogodivščinah, vračajo se domov praznih rok, vračajo se domov potolčeni.
To je ura resnice v življenju prve skupnosti. To je ura, v kateri se je Peter soočil z delom samega sebe, z delom svoje resnice, ki je večkrat ni hotel videti. Imel je izkušnjo svojih meja, svoje krhkosti, tega, da je grešnik. Peter, nepremišljen in impulziven voditelj in rešitelj, z veliko mero samozadostnosti in izrednim zaupanjem v samega sebe, se je moral podvreči lastni slabosti in lastnemu grehu. Bil je grešnik tako kakor drugi, bil je pomoči potreben tako kakor drugi, bil je krhek tako kakor drugi. Peter je razočaral Njega, kateremu je prisegel zaščito. To je torej ključna ura v Petrovem življenju.
Kot učencem, kot Cerkvi se nam lahko zgodi isto. So namreč trenutki, ko se moramo soočiti, ne s svojo veličino, temveč s svojimi slabostmi. To so ključne ure v življenju učenca, je pa to tudi ura, iz katere se rodi apostol.
Potem ko so pojedli, je Jezus povabil Petra, da napravita nekaj korakov in edina beseda je vprašanje, vprašanje po ljubezni: Me ljubiš? Jezus ni ničesar očital ne obsojal. Edino, kar hoče storiti, je rešiti Petra. Hoče ga rešiti pred nevarnostjo, da bi ostal zaprt v svoj greh, da bi še naprej žvečil potrtost, sad svoje omejenosti, da bi se zaradi svoje omejenosti odpovedal vsemu dobremu, kar je preživel z Jezusom. Jezus ga hoče rešiti pred zaprtostjo vase in osamelostjo. Hoče ga rešiti pred tisto uničujočo držo, ki je samopomilovanje ali pa nasprotno, da bi zapadel v »saj je vse isto« in tako v razvodenitev vsakršnega prizadevanja v najškodljivejši relativizem. Hoče ga osvoboditi žalosti in še posebej nezadovoljstva. Jezus je Petra spraševal o ljubezni in je pri tem vztrajal, da bi mu ta lahko dal realističen odgovor: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad« (Jn 21,17). S tem ga je Jezus potrdil v poslanstvu. S tem ga je dokončno napravil za svojega apostola.
Kaj je torej okrepilo Petra kot apostola? Kaj nas ohranja kot apostole? Samo eno. Za to je bilo uporabljeno usmiljenje (prim. 1Tm 1,12-16). Obravnaval nas je z usmiljenjem. »Sredi naših grehov, omejenosti, bede, sredi naših številnih padcev, nas je Jezus videl, se nam je približal, nam je dal roko in je uporabil usmiljenje. Vsakdo od nas lahko uporabi spomin, se spomni vseh primerov, ko ga je Gospod videl, ga pogledal, se približal in uporabil usmiljenje«. Vabim vas, da to tudi storite. Nismo tukaj zato, ker smo boljši od drugih. Nismo višji od drugih, ki se od zgoraj spuščajo, da bi se srečali s smrtniki. Marveč smo poslani v zavesti, da nam je bilo odpuščeno. In to je vir našega veselja.
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: Unsplash
Obj.: M. B.
Povej naprej.
Oglejte si še
