Prva razsežnost evangelizacije je oznanjevanje. Protagonist oznanjevanja pa je Sveti Duh.

Oznanilo ni neka navadna pridiga ali posredovanje nekih idej, ampak je dinamično gonilo, ki lahko spremeni srca, in sicer zahvaljujoč delovanju Svetega Duha. Videli smo že zelo dobro narejene pastoralne načrte, perfektne, a niso bili sredstvo evangelizacije, kajti namenjeni so bili samim sebi in zato nezmožni spremeniti srca. Ni neka podjetniška drža. To, kar nas Jezus pošilja delati, ne moremo delati z neko podjetniško držo, ampak s Svetim Duhom. To je pogum. Pravi pogum evangelizacije ni človeška trmoglavost. Je Sveti Duh, ki nam daje pogum in nas vodi naprej.

Druga razsežnost evangelizacije, ki bi jo rad postavil v ospredje, je služenje, ki se kaže tudi v majhnih stvareh. Napačna je namreč domneva, da je treba služiti tistemu, ki si je ustvaril kariero v Cerkvi ali v službi. Vzpenjati se v Cerkvi je znamenje, da posameznik ne ve, kaj je evangelizacija. Tisti, ki ukazuje, mora biti kakor tisti, ki služi. Mi lahko oznanjamo dobre stvari, a brez služenja ni oznanila. Zdi se, da je, vendar ga ni. Kajti Duh te, ne samo vodi dalje pri razglašanju Gospodove resnice in Gospodovega življenja, ampak te vodi tudi k bratom in sestram, da jim služiš. Služenje. Tudi v majhnih stvareh. Slabo je, ko se najdejo oznanjevalci, ki pustijo, da se jim služi, in živijo za to, da se jim služi. Slabo je. So kakor princi evangelizacije.

Tretja razsežnost evangelizacije pa je zastonjskost. Nihče namreč ne more sebi pripisati milosti. ‘Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte’, pravi Gospod. Vse nas je Jezus Kristus zastonj rešil. Pastoralni delavci se morajo tega naučiti, njihovo življenje mora biti zastonjsko pri služenju in oznanjevanju, voditi jih mora Duh. Njihova lastna revščina jih spodbuja, da se odprejo za Duha.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.