Sobota, 13. avgust: Pustite otrokom

Otroci so najlepši sad blagoslova, ki ga je Stvarnik dal moškemu in ženski. A mnogi otroci so že od začetka zavrnjeni, zavrženi, oropani svojega otroštva in svoje prihodnosti. Nekdo, kot da bi to hotel upravičiti, bi si celo upal reči, da je bila napaka, da so bili rojeni na svet. To pa je sramotno: Ne nalagajmo otrokom svoje krivde! Otroci niso nikoli nikakršna napaka! Kaj nam pomagajo slovesne deklaracije o človekovih in otrokovih pravicah, če potem kaznujemo otroke zaradi napak odraslih.

Vsi odrasli smo odgovorni za otroke in zato mora vsak storiti tisto, kar lahko, da bi se omenjene razmere, torej trpljenje otrok, spremenile. Vsak otrok, ki je izrinjen, zavržen, ki živi na ulici in prosjači, ki je brez šole, brez zdravstvene oskrbe, je krik, ki se dviga k Bogu, in obtožuje sistem, ki smo ga mi odrasli zgradili.

Spomnimo se evangeljskega prizora. Pustite otročiče k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo.’  Želim si, da bi to postalo nekaj normalnega za vse otroke. Res je, da imajo otroci z velikimi težavami pogosto izjemne starše, ki so pripravljeni na vsako žrtev in vsako velikodušnost. Vendar pa se teh staršev ne bi smelo pustiti samih. Spremljati bi morali njihov napor in jim tudi ponuditi trenutke skupne radosti in brezskrbnega veselja, da jih ne bi zajela terapevtska rutina.

Ko gre za otroke, ne bi smeli slišati tistih uradnih fraz, kot so: ‘Navsezadnje pa, nismo dobrodelna ustanova.’ Ali: ‘V svojem privatnem življenju je vsak svoboden, da počne, kar hoče.’ Otroke pogosto doletijo posledice življenja, ki ga izčrpava nestalno ali slabo plačano delo, nevzdržen delovni urnik, neučinkoviti transport. Otroci prav tako plačujejo ceno nezrelih zvez in neodgovornih ločitev, katerih prve žrtve so. Živijo pod vplivom kulture poostrenih subjektivnih pravic in tako postanejo prezgodaj ‘odrasli’ otroci. Pogosto doživljajo nasilje, ki ga niso zmožni predelati, in pred očmi odraslih so se prisiljeni navaditi na propadanje.

Cerkev, tako v preteklosti kot danes, se s svojo materinskostjo daje na razpolago otrokom in njihovim družinam. Staršem in otrokom tega našega sveta prinaša Božji blagoslov, materinsko nežnost, trdno grajo in odločno sodbo. Pomislite na otroke, z otroki se ne šali! Predstavljajte si, kakšna bi bila družba, ki bi se enkrat za vselej odločila in sprejela naslednje načelo: ‘Res je, da nismo popolni in da delamo mnogo napak, a ko gre za otroke, ki pridejo na svet, se ne bo nobena žrtev odraslih zdela predraga ali prevelika, da ne bo noben otrok mislil, da je napaka, da ni nič vreden in da je prepuščen ranam življenja in oblastnosti ljudi.’ Takšna družba bi bila zares nekaj lepega, veliko bi ji bilo odpuščeno.

Gospod sodi naše življenje tako, da posluša tisto, kar mu pripovedujejo angeli otrok, angeli, ki vedno gledajo obličje Očeta, ki je v nebesih. Vedno se vprašajmo, kaj bodo ti angeli otrok pripovedovali Bogu o nas.

 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: arhiv PS

Obj.: M. B.