Nedelja, 28. avgust: 22. nedelja med letom

Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sedaj na prvo mesto…«, »… povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti.« Jezus upošteva načelo: »Kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Lahko se vprašamo: V čem je ponižnost? Zakaj ponižnost sama po sebi doseže to, kar veličina lahko le sanja?

Povabljenec, ki išče zase pomemben prostor, se v resnici hoče delati pomembnega pred drugimi. Sploh ne misli na tistega, ki ga je povabil, ali na to, da bi si želel domačnosti z gostiteljem. Če torej na obed povabimo svoje prijatelje, ki so nam enaki, ne presežemo svojega interesa, da bi tudi nas povabili in nam s tem dali javno priznanje, ki ga hočemo. Na ta način si med seboj delimo svojo namišljeno veličino. S tem smo zgrešili globino in lepoto življenja. Ne dojamemo tega, kar je v življenju zares v igri. Le ponižnost nam omogoči dojeti, kaj je v življenju zares v igri in kaj je resnično pomembno. Ponižnost ni v tem, da se delam majhnega zato, da bi me priznali in pred vsemi drugimi povišali ali pohvalili. Ponižnost je v tem, da prepoznam, da me je Bog povabil v življenje za nekaj tako velikega, da se čutim nevrednega tega povabila. Ne delam se majhnega sedaj, da bi me potem poveličevali, ampak sem majhen zato, ker je prejeti dar tako neskončno velik in me presega. Ponižnost je v tem, da dojamem veličino tistega, ki me je na gostijo življenja povabil. Bolj se počutim majhnega, bolj bom dojel veličino njega, ki me vabi. Ta drža odpre nebeška vrata. Duši pritegne nebeške darove življenja v izobilju, katerega podoba je gostija. Ko življenja nič več ne gradimo na kakršnem koli nasprotovanju do drugih, tedaj je naše življenje že trdno zasidrano v domačnosti in zaupnosti z Njim, ki mi ga je podaril. Zaznavamo njegovo skrivnost in se počutimo majhni, zelo majhni.

Zato nas  bogoslužje ne vabi, naj prosimo, da bi se naučili ponižnosti, kakor da je ena izmed kreposti. Vabi nas, naj prosimo, da bi se naučili tako močno zaznavati veličino Božje skrivnosti, ki nam je dana v Jezusu, da bomo zaničevali vsako drugo stvar ali svojo namišljeno veličino. Čudna, a zelo zdrava evangeljska posledica takšne drže je, da nas bo manj skrbelo za lastno veličino, bolj pa nam bo pri srcu veličina vseh. Kajti ponižen in pravičen je, kdor se veseli darov, ki jih Bog daje vsem. Ponižen in pravičen je, kdor se skupaj z Bogom veseli za uboge in grešnike. Jezus nam ne daje nekaj nasvetov o lepem obnašanju, govori o tem, kako naj živimo, da bomo dobro sprejeti pri Bogu, na Njegovi gostiji. Živimo in obnašamo naj se tako, da bomo dosegli večno gostijo. Življenje v času je priprava za večnost in bo štelo v večnosti.

Pri Bogu ni pomemben človekov družbeni položaj, najpomembnejši je odnos ljubezni z Bogom in da vsak človek prepozna Njegovo veličino in vse-mogočnost. Zato se kristjan ne povišuje sam, ne more doseči neskončnost sam, Bog mu jo podarja v učlovečeni Besedi Kristusu, ki se je iz večnosti sklonil k človeku. Vir moči je za vernika Bog.

Ko hoče človek zavzeti prostor Boga, ga to uničuje in uničuje vse temeljne odnose, ki naj jih živi.

Kdorkoli smo že na tem svetu, moramo s ponižnostjo sprejeti, da povabilo in vstop v večnost prihajata od Boga. Bog je prvi pobudnik za življenje in to življenje ohranja : bodisi, ker ga je že tako ustvaril, da se obnavlja, bodisi z neposrednim osebnim posredovanjem v človekovo osebno zgodovino. Kdor to sprejme, ta je že povišan, ta pozna kraljevanje Boga in Njegovo bližino. Ko vse stvari v življenju delamo iz ponižnosti, postajamo podobni Bogu samemu. Bog se je ponižal k nam v Kristusovem učlovečenju, se ponižuje v sv. maši pod podobo kruha, v sv. spovedi kot usmiljena ljubezen, ki odpušča, v vsakem človeku, kjer hoče biti prepoznan in ljubljen.

Ponižnost nam pomaga, da lahko sprejmemo našo majhnost in Božjo veličino; če pa smo napuhnjeni, naduti, ljudem ni nič več mogoče, vse je pretežko.

Človekovo življenje je vstopanje v gostijo z Bogom. Pri Bogu ima vsakdo svoje mesto. Bog nikogar ne izključuje. Tam, kjer ljudje izključujemo zaradi ozkosrčnosti in grešnosti, Bog po svojem Sinu Jezusu vse vključuje v Božjo bližino in odrešenje. To je tolažilno za vse nas, ki šepamo na poti miru, ki smo slepi in ne ljubimo dovolj…

Učiteljevi učenci smo, zato živimo iz tega: v ponižnosti in v iskanju in izkazovanju vsakodnevne zastonjske ljubezni. Na svetu se vse dela za plačilo; Kristus nas vabi, da vstopamo v logiko njegovega kraljestva, kjer se zastonjsko približujemo Bogu, drug drugemu in v konkretnosti vsakdanjika živimo in izkazujemo zastonjske drže, dejanja ljubezni, služenja. V ponižnem Kristusu se osvobajamo vsakega občutka vzvišenosti, nezdrave ambicije, prezira kogarkoli. Zastonjska ljubezen, ki na tem svetu po večini ni nagrajena, bo poplačana v polnosti v Bogu na dan vstajenja v novo življenje, ki je zadnji pristan našega hrepenenja.

 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.