Evangelij nam predstavi zgodbo o nekem ne preveč poštenem oskrbniku. Obstaja nevarnost, da bi človek pomislil, kako nam Jezus pravi, naj se zgledujemo po človeku, ki lahkomiselno in goljufivo ravna s tujim premoženjem. Da pa bi pravilno razumeli smisel te Jezusove prilike, ga moramo gledati v okviru sobesedila. 16. poglavje Lukovega evangelija namreč govori o našem odnosu do imetja, do bogastva, na neki način pa je to smiselno nadaljevanje pripovedi 15. poglavja, kjer vidimo, kaj nastane, če ima človek napačen pogled na bogastvo. Ni težava v samih materialnih dobrinah, temveč je težava v srcu tistega, ki te dobrine uporablja, saj piše Matejev evangelij: “Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce” (Mt 6,21). Osrednje vprašanje, ki mi ga tako zastavlja evangelij je, kje je moje srce? Za kaj me zares skrbi v življenju?

V tem kontekstu nam torej Jezus spregovori o oskrbniku zelo velikega premoženja, katerega gospodarju zatožijo, da ravna nepošteno, da pravzaprav gospodarja goljufa v korist samega sebe. Gospodar se tako odloči, da tega oskrbnika po hitrem postopku odstrani iz službe – pusti mu le še toliko časa, da mu oskrbnik lahko prinese poročilo svojega poslovanja. Pride do nenavadnega razpleta, saj oskrbniku teče voda v grlo, ko vidi  kaj ga čaka, če ne bo hitro našel pametne rešitve: beračenje ali prekopavanje zemlje. Oboje mu je odvratno, zato še enkrat prevara in ogoljufa svojega gospodarja. Gre naokrog in podkupi dolžnike svojega gospodarja tako, da jim odpiše precejšen del dolga, da bi mu ti ljudje pomagali, ko bo enkrat ostal brez službe pri bogatem gospodarju. Roka roko umije, torej. Imamo tako pred sabo moža, ki nima niti najmanjšega pomisleka pri svojem nepoštenem ravnanju, zato je evangeljski zaključek še toliko bolj presenetljiv: “In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je ravnal razumno” (Lk 16,8).

Pa si reče človek: “Kako, da gospodar hvali tistega, ki ga je že večkrat okradel?” Gospodar seveda ni zadovoljen in se ne strinja s to krajo, ga pa preseneča iznajdljivost oskrbnika, da se zna potegniti iz nastalega zelo težkega položaja. Saj smo včasih tudi pri nas za koga dejali, kako da se je znašel, ko je znal iz težke situacije potegniti vodo na svoj mlin in priti do lastne koristi, pa čeprav je za to marsikoga pretental. Tudi Jezus tu nikakor ne hvali nepoštenosti in ne pravi svojim učencem, naj prebrisano kradejo, da bi si na ta podli način pridobili prijateljev. Če bi temu bilo tako, potem krivičnega oskrbnika ne bi postavil med “otroke tega sveta”. Krivični oskrbnik naredi namreč vse, kar je v njegovi moči, da bi se rešil. Jezus želi takšno iznajdljivost, kakršno ljudje znamo imeti v zadevah tega sveta, prenesti na naše duhovno področje.

Kako odlično bi bilo, če bi naredili zares vse, kar je v naši moči, da bi same sebe rešili v nekem drugem smislu. Če naj bi mi bili “otroci luči”, naj bi si tudi prizadevali za “kraljestvo luči”, ki se načeloma tepe s “kraljestvom tega sveta”, vendar pa je logika, kako priti do tega “kraljestva luči”, torej do nebes, do blaženosti, podobna.

Nihče se torej ne more rešiti sam, ampak si mora pridobiti prijatelje. Vendar je treba biti pozoreni na to, da si prijateljev nihče ne more pridobiti s podkupovanjem ali, kakor mu rečemo s tujko, s korupcijo, temveč z velikodušnostjo. Treba je imeti odprto in velikodušno srce. Tu gre torej za tisto, kar molimo pogosto h Gospodu Jezusu: “Jezus krotki in iz srca ponižni, upodobi naša srca po svojem Srcu.” Če se bomo trudili vsak dan za to, da bi svoje srce upodabljali po Jezusovem in Marijinem Srcu, si bomo pridobili številne prijatelje, ki morda ne bodo imeli nikakršnega vpliva in moči na tem svetu, nam pa bodo pomagali pridobiti svoj prostorček v nebesih.

Evangeljski odlomek, ki govori o ravnanju krivičnega oskrbnika (Lk 16.1-13), nas vabi k premisleku o dveh nasprotujočih si življenjskih slogih: posvetnem in evangeljskem. Znano je, da posvetni slog ni skladen z Jezusovim duhom. Omenjeni krivični oskrbnik nikakor ni vzor za posnemanje. Od njega se lahko učimo samo prebrisanosti, iznajdljivosti. Spomnil je, da moramo na posvetno iznajdljivost odgovarjati s krščansko iznajdljivostjo in prebrisanostjo, ki je dar Svetega Duha. Gre za to, da se moramo pozorno izmuzniti posvetnim vrednotam, ki so všeč hudemu duhu, in tako živeti skladno z evangelijem. Posvetni duh se kaže v podkupovanju, goljufijah, nasilju in tvori zgrešeno pot, ki je pot greha. Zlahka se začne z majhnimi rečmi, ki vodijo kot veriga k vse večjim.

Medtem ko je duh evangelija nekaj resnega in hkrati napolnjuje z veseljem. Od človeka terja zavzetost, poštenje, korektnost, spoštovanje dostojanstva drugih in čut dolžnosti. Takšna je kristjanova iznajdljivost. V življenju se moramo nujno odločiti za izbiro med dvema potema: med poštenostjo in nepoštenostjo, med zvestobo in nezvestobo, med sebičnostjo in altruizmom, med dobrim in zlim. Ne moremo nihati med eno in drugo potjo, saj potekata na osnovi dveh nasprotujočih si miselnosti.

Ko izberemo tisto pravo, stopajmo po njej z zavzetostjo in odločnostjo in se izročajmo Božji milosti in podpori Svetega Duha. Krepak in odločen je zaključek tega evangeljskega odlomka: Noben služabnik ne more služiti dvema gospodoma: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega držal in drugega preziral. Ne morete služiti Bogu in mamonu (v 13).

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: www.freepik.com

Obj.: L. M.