Nedelja, 25. september: 26. navadna nedelja

V evangeliju Gospod pove priliko o bogatašu in ubogem Lazarju. Tudi danes se moramo varovati, da se ne zapremo vase in ne puščamo vnemar ubogih ter brezdomcev v naših krajih.

Človek, ki zaupa v človeka, se opira na meso, kar pomeni na stvari, s katerimi lahko manevrira, na nečimrnost, ošabnost, bogastvo. Iz tega nato izhaja odmik od Gospoda. Pot, ko zaupam le svojemu srcu, ki je nezanesljivo, je nevarna in spolzka.

Kadar nekdo živi v svojem zaprtem okolju in diha le zrak, lasten njegovim dobrinam, njegovemu zadovoljstvu, nečimrnosti, varnemu počutju, kadar zaupa le sam vase, takrat ta človek izgubi smer, izgubi kompas in ne ve več, kje so meje. Ravno to pa se je zgodilo bogatašu iz evangeljskega odlomka. Njegovo življenje je minevalo, medtem ko je veseljačil in se ni zmenil za reveža pred vrati svoje hiše.

On je vedel, kdo je bil tisti revež. Kajti kasneje, ko govori očetu Abrahamu, pravi: ‘Pošlji mi Lazarja.’ Vedel je celo, kako mu je bilo ime! Toda ni mu bilo mar. Je bil grešen človek? Da. Toda iz greha se lahko vrnemo nazaj: prosimo za odpuščanje in Gospod odpusti. A njega je srce pripeljalo po poti smrti do točke, s katere se ni več mogoče vrniti nazaj. Obstaja točka, trenutek, neka meja, s katere se težko vrneš nazaj: to je takrat, ko se greh spremeni v pokvarjenost. Le-ta ni bil zgolj grešnik, bil je pokvarjenec. Kajti vedel je za veliko bedo, toda sam je bil tam srečen in ni mu bilo mar za nič.

»‘Preklet mož, ki zaupa v človeka’, človek, ki zaupa sam vase, ‘je kakor suh grm v pustinji’, obsojen na pomanjkanje, ostane brez sadov, umre. ‘Blagoslovljen pa je mož, ki zaupa v Gospoda, je kakor drevo, zasajeno ob vodi, v času suše ne neha roditi sadu’. Naše zanesljivo zaupanje je edinole v Gospodu. Vsako drugo zaupanje ne služi ničemur, ne more nas odrešiti, ne da nam življenja in ne da nam veselja. Toda četudi to vemo, nam je všeč zaupati sami vase, v prijatelja, v kakšno našo dobro situacijo ali ideologijo. Pri tem Gospod ostane nekoliko ob strani. Na ta način se človek zapre sam vase, ostane brez obzorja, brez odprtih vrat in oken. Tako ne bo prišel do odrešenja, saj ne more odrešiti samega sebe.

Prav to se zgodi bogatašu v današnjem evangeljskem odlomku. Imel je vse, nosil je škrlatna oblačila in se vsak dan sijajno gostil. Bil je zelo zadovoljen, ni pa se zavedal, da je bil pred vrati njegovega doma revež, katerega telo je bilo polno ran.  Evangelij nam pove ime tega reveža. Imenoval se je Lazar. Medtem ko bogataš nima imena: To je najhujše prekletstvo tistega, ki zaupa sam vase ali v moči, zmožnosti ljudi ter ne ve za  Boga – izgubi ime.

Na vprašanje ‘kako ti je ime?’ večkrat odgovarjamo s številko računa, nazivom banke, naštevanjem svojo lastnino, stvari, ki jih imamo, idolov. Kdor zaupa v vse to, je preklet človek. Vsi imamo to slabost, šibkost, da svoja upanja polagamo vase ali v prijatelje, v zgolj človeške zmožnosti. A to pozabljanje na Gospoda nas vodi po poti nesreče.

‘Preklet mož, ki zaupa sam vase, ki zaupa v svoje srce.‘ Ničesar ni bolj nezanesljivega od srca in le-to stežka ozdravi. Ko spoznaš tisto pot bolezni, boš le težko ozdravel. Kaj čutimo v srcu, ko hodimo po ulici in zagledamo brezdomca, zagledamo otroke, ki so sami in prosijo miloščino …? Ali pomislim: Ne, ti pripadajo tisti etniji, ki krade … In grem naprej. Ali naredim tako?

Brezdomci, reveži, tisti zapuščeni, pa tudi tisti brezdomci, ki so dobro oblečeni, a nimajo denarja, da bi plačali najemnino, ker nimajo dela … Kaj čutim? Je to del panorame, mestnega okolja, kakor kip, avtobusna postaja, poštni urad – je tudi brezdomec del mesta? Je to normalno? Bodite pozorni. Bodimo pozorni: Kadar te stvari v našem srcu odzvanjajo kot normalne, pot ni prava – ‘da, življenje je tako … jaz jem, pijem, a da se nekoliko znebim občutka krivde, nekaj dam in grem naprej.’

Nujno je, da se zavemo, kadar smo na spolzki poti od greha do pokvarjenosti. Kaj čutim, ko med televizijskimi poročili vidim, da je bomba padla na bolnico in da so umrli številni otroci, ubogi ljudje? Nekaj zmolim, nato pa nadaljujem z življenjem, kakor da ne bi bilo nič? Ali to vstopi v moje srce ali pa sem kakor bogataš, ki mu drama Lazarja, s katerim so celo psi imeli več sočutja, ni nikoli vstopila v srce? Če je tako, sem na poti od greha do pokvarjenosti.

Zato prosimo Gospoda: Preišči, o Gospod, moje srce. Poglej, ali morda ne hodim po napačni poti, če sem na tisti spolzki poti od greha do pokvarjenosti, s katere se ni mogoče vrniti nazaj. Grešnik, če se pokesa, se običajno vrne nazaj; pokvarjenec pa težko, saj je zaprt sam vase. Preišči, Gospod, moje srce: to naj bo današnja molitev. In daj mi razumeti, na kateri poti sem, po kateri poti hodim.

Kje je moje zaupanje? V Gospodu? Ali sem pogan, ki zaupa v stvari, v idole, ki sem jih naredil jaz? Imam še vedno ime ali sem začel izgubljati ime ter se imenujem ‘Jaz’? Jaz, mene, z mano, zame, samo jaz? Zame, zame … Vedno ta egoizem: ‘Jaz.’ To nam ne daje odrešenja. Še vedno pa na koncu obstajajo neka vrata upanja tudi za vse, ki zaupajo sami vase in so izgubili ime. Na koncu je vedno možnost. Ko se je tisti mož zavedel, da je izgubil ime, da je izgubil vse, čisto vse, je povzdignil oči in izrekel eno samo besedo: ‘Oče.‘ Tudi odgovor Boga je bila ena sama beseda: ‘Sin!‘

Nekateri izmed nas bomo v življenju včasih zaupali v človeka in sami vase ter tako izgubili ime. A ko izgubimo to dostojanstvo, imamo še vedno možnost izreči to močno besedo, ki je več kot zgolj ‘čarobna’: Oče. On nas vedno čaka, da nam odpre vrata, ki jih sami ne vidimo, in nam reče: ‘Sin, otrok’. Prosimo Gospoda za milost, da bi nam vsem dal modrost imeti zaupanje samo Vanj, ne v stvari, ne v človeške moči, samo Vanj.

 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.