Papež Janez XXIII. je med otvoritvenim govorom 11. oktobra 1962 med drugim dejal: “Koncil, ki se začenja, vzhaja v Cerkvi kot sijajen dan s prekrasno svetlobo. Šele jutranja zarja je, a že se nežno dotikajo naših duš prvi žarki vzhajajočega sonca! Vse puhti od svetosti, prebuja radost. Zremo namreč zvezde, kako s svojim sijajem večajo veličino tega svetišča, in to ste vi, kakor je pričeval apostol Janez, in za vas svetijo zlati svečniki okoli groba prvaka apostolov, ki so vam zaupane Cerkve”.

 

 

Koncil je leta 1962 sklical papež Janez XXIII., ki pa je umrl pred koncem koncila. V nadaljevanju je koncil vodil papež Pavel VI. Koncil se je zaključil leta 1965.

Drugi vatikanski koncil je bil doslej zadnje zasedanje vseh škofov vesoljne Katoliške cerkve, na katerem so sprejemali pomembne odločitve.

Vsak koncil odpre novo obdobje za uresničevanje poslanstva Cerkve. Drugi vatikanski koncil je postal oporna točka za življenje sodobne Cerkve, tudi v današnjem času.

Ključni dokumenti koncila so konstitucije. Ena od njih je oblikovala novo razumevanje Cerkve: romarsko Božje ljudstvo, v katerem vsi nosijo odgovornost. Konstitucija o bogoslužju je botrovala reformi bogoslužja, ki je bila izvedena leta 1970, in uvedbi ljudskega jezika. Do te reforme so bili kritični predvsem tradicionalisti, pozneje pa je vodila tudi v odcepitve.

Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sodobnem svetu je obravnavala vprašanja sodobnosti. »Dekret o ekumenizmu« je vzpostavil dialog s krščanskimi veroizpovedmi s ciljem doseči edinost Cerkve. V deklaraciji Dignitatis humanae so se koncilski očetje zavzeli za versko svobodo. V izjavi Nostra aetate je bil na novo opredeljen odnos z judovstvom in Cerkev se je odprla za dialog z nekrščanskimi verstvi.

 

Gradiva:

60 let II. vatikanskega koncila: kaj, kako, zakaj?

 

 

Vir: Vatican News – slovenska redakcija 
Foto: zajem zaslona
Obj.: BR