Objavljamo slovenski prevod predavanja mons. Tomáša Halíka, ki ga je imel 14. septembra na seminarju za novoimenovane škofe v Rimu.

Triintrideset tez o Cerkvi v času dobe pomembnih sprememb

Dragi bratje, hvaležen sem Bogu za vero, ki vam je dala pogum, da ste v teh zahtevnih časih sprejeli posebno odgovornost v Cerkvi in ​​zanjo.

Ne živimo le v dobi sprememb, ampak smo priče spremembi dobe. Ta stavek papeža Frančiška se pogosto citira kot bon mot. Vzemimo ga kot spodbudo za resen skupni razmislek. V našem času se spreminja podnebje v okoljsko naravnem smislu, spreminja pa se tudi moralno in kulturno okolje. Družbene razmere, družbeni kontekst življenja in misli ljudi se hitro spreminjajo. Hitrost, obseg in globina sedanjih sprememb povzročajo popolno zmedo gotovosti; po dolgotrajni motnji tradicionalnih religioznih gotovosti smo sedaj priča pretresu tudi sekularnih humanističnih gotovosti, pretresu zaupanja v institucije in v avtoritete strokovnjakov. Zaradi globalizacije prihaja do »mešanja svetov« in medsebojnega vplivanja civilizacijskih paradigem. Zaradi trenutne krize globalizacijskega procesa prihaja do novega razkola in delitve – zdaj ne le med državami, narodi, verstvi in verskimi institucijami, ampak znotraj njih. Generacijske ločnice se poglabljajo, marsikje prihaja do napetosti v družinah in celo do razpada družine.

Poskušajmo te spremembe razumeti kritično in trezno, brez panike, brez predsodkov in  ideoloških stereotipov ali nostalgije. Jezus pravi: »Ne bojte se! Ali nimate vere?« Prva naloga Cerkve je oznanjati te besede in pričevati zanje s svojo vzdržljivostjo v strahu in obupu. Krize našega časa, vključno s krizo Cerkve, so priložnosti, da izpolnite Jezusove besede: Prodajte svoje imetje in hodite za menoj! To pomeni: zapustite svoje varnosti in sprejmite to revščino kot osvoboditev, priložnost za nov začetek.

1. Da bi razumeli naš današnji položaj, ponujam metodo, ki jo imenujem »kairologija«. Je teološka hermenevtika procesov v kulturi in družbi. Ti procesi seveda vključujejo krizne trenutke. Toda na krize lahko gledamo skozi oči vere kot izzive in priložnosti, kot kairos, kot del Božjega učnega procesa in kot impulz na poti do zrelosti. Kairologija je fenomenologija in hermenevtika Božje navzočnosti v svetu, zlasti v zgodovinskih dogodkih.

2. Verjamemo v Boga, ki se razodeva v dinamiki narave in zgodovine. Človeško življenje in človeška zgodovina sta tok dogodkov. Vsak dogodek je sestavljen iz dveh elementov:

1) nekaj novega, kar pride ljudem od zunaj;

2) kako ljudje razumejo in se odzivajo na to, kar je novo in nepričakovano; ali in kako so sposobni vključiti novo v svoje življenje.

Bog je v svetu in v zgodovini navzoč na edinstven način v veri, ljubezni in upanju ljudi. Vera, ljubezen in upanje so način, kako ljudje razlagajo in soustvarjajo tok življenja. Vera, ljubezen in upanje so prostori prežemanja (perihoresis) in prepletanja Božje milosti s človekovo svobodo, z ustvarjalnostjo in odgovornostjo.

3. Kairološki pristop se naslanja na kritične analize družbenih ved, vendar jih dopolnjuje s kontemplativno razsežnostjo, duhovno diagnozo časa. Ta sestoji iz duhovnega razločevanja med »duhom časa« in »znamenji časa«. Duh časa (Zeitgeist) je govorica tega sveta; znamenja časa so Božja govorica skozi dogodke tega sveta. Jezusovi učenci, »ki smo na svetu, a nismo od sveta«, se soočamo z dvema nevarnostima: na eni strani z nekritičnim prilagajanjem duhu časa in na drugi strani z ignoriranjem znamenj časa. Prilagajanje duhu časa se kaže v odvisnosti od javnega mnenja, ideologij, predsodkov in stereotipov. Med pojavi vsakdanjega življenja in znamenji časa ni trdne meje; včasih lahko tudi v, na prvi pogled površinskih ali obrobnih pojavih v kulturi in družbi, odkrijemo »seme logosa«, drobce Božje navzočnosti. Občutljivost za znamenja časa predpostavlja kritično in samokritično razmišljanje ter osvoboditev od ideoloških manipulacij. Vseeno pa je njeno bistvo kontemplativni pristop, potrpežljivo in ponižno poslušanje ter razsodnost.

4. Škofje imajo posebno odgovornost za zvestobo izročilu. Izročilo je živi tok ustvarjalnega posredovanja (tradere) vsebine vere. Zvestoba tradiciji predpostavlja umetnost duhovnega razločevanja med jedrom, v katerem je identiteta krščanstva, in zunanjimi oblikami, ki so vedno podvržene spreminjajočim se kulturno-zgodovinskim kontekstom. Togo vztrajanje pri zunanji obliki tvega napačno razumevanje in izkrivljanje notranjega pomena. Zvestoba tradiciji predpostavlja umetnost odgovorne reinterpretacije in rekontekstualizacije. Razlikovanje med vsebino in obliko je stalen izziv; ker ju ni mogoče preprosto ločiti. Vedno znova si je treba zastavljati vprašanje pristnosti in identitete krščanstva. Vedno smo v nevarnosti, da »iščemo Živega med mrtvimi«.

5. Jedro krščanskega sporočila in steber krščanske identitete je Božje darovanje v osebi, življenju in nauku Jezusa Kristusa, zlasti v velikonočni zgodbi smrti in vstajenja. Skrivnost križa in vstajenja se nadaljuje v zgodovini Cerkve. Krize Cerkve so udeležba pri Kristusovem trpljenju in smrti. V krizah vedno nekaj umre; krize pogosto pomenijo nalogo hoje skozi temno noč zapuščenosti. Tako kot posamezna spreobrnjenja so tudi reforme Cerkve in oživitve krščanstva del »ressurectio continua«. Vstajenje ni nek poceni srečen konec, oživljanje preteklosti, vrnitev, temveč korenita preobrazba, presenečenje nad našimi pričakovanji in domišljijo. Vstajenje vključuje soočenje s praznim grobom in nalogo prepoznati vstalega Jezusa, ki prihaja v mnogih različnih, pogosto nepričakovanih oblikah.

6. Za razumevanje našega časa v luči velikonočnega dogodka je potreben pogum, da priznamo, da so mnoge strukture prejšnjih gotovosti v družbi in Cerkvi nepopravljivo zamajane in mrtve. Nemogoče se je vrniti v izgubljeni raj »prvotne naivnosti«. Naloga prihajajoče »postsekularne dobe« je najti »današnjo Galilejo«, kjer bomo znova videli Kristusa – korenito spremenjenega in predrugačenega. Včasih ga bomo prepoznali po glasu kot Marija Magdalena; včasih po ranah kot apostol Tomaž; včasih v skrivnostnem tujcu kot na poti v Emavs; in včasih v »najmanjših bratih«, ubogih in revnih, v anonimnosti, ki bo trajala do poslednje sodbe. Cerkev je zadolžena, da išče Vstalega tudi onkraj svojih ustanovnih in miselnih meja ter jih tako nenehno odpira in širi. Procesa rasti in zorenja Cerkve ni mogoče oceniti samo po številu njenih formalnih članov.

7. Proces sekularizacije, ki so ga ali ga prestajajo vse države naše zahodne civilizacije na različne načine in z različno intenzivnostjo, ne označuje konca, temveč globoko preobrazbo krščanstva, prehod v novo fazo v zgodovini krščanstva. To je bil še en korak na poti zorenja krščanstva. Dinamičnost krščanstva temelji na skrivnosti učlovečenja. Inkarnacija se razvija v zgodovini v procesu inkulturacije. Evangelizacija, glavna naloga Cerkve, bi bila brez inkulturacije zgolj površna indoktrinacija. Golega, čistega krščanstva ni in ga nikoli ni bilo. Krščanstvo vedno vstopa v kulturni in verski kontekst ter živi in se ​​preoblikuje (»umre in vstane«) v procesu svoje inkulturacije. V zgodovini Cerkev dozoreva k svoji eshatološki obliki.

8. Zgodovinski razvoj Cerkve ni enosmeren in enodimenzionalen napredek, ampak drama, v kateri oživljajoči Božji Duh premaga skušnjavo ljudi po malikovanju, fiksaciji na določeno zgodovinsko obliko vere in Cerkve, po zmedi zamenjave Cerkve na poti s triumfalno cerkvijo (»nebeški Jeruzalem«). Cerkev na poti, občestvo romarjev (communio viatorum) je Cerkev bojevnica (ecclesia militans), ki naj se bori predvsem proti skušnjavi triumfalizma. Greh triumfalizma je v nezmožnosti razlikovanja med ecclesia militans in ecclesia triumphans. Cerkev, ki ne sliši preroškega klica k ponižnosti in ni sposobna kritične samorefleksije, naredi krščanstvo za militantno religijo.

9. Skozi zgodovino krščanstva se je razmerje med vero in religijo spremenilo. Na vprašanje, ali je krščanstvo religija, filozofska šola ali ezoterični kult, so prvi rodovi kristjanov odgovorili nikalno. Krščanska vera je bila za njih potovanje, pot za Jezusom Kristusom. Apostol Pavel je to pot povedel iz ozkih okvirov judovskih ločin in jo predstavil kot univerzalno daritev, ki presega vse kulturne, verske, nacionalne, spolne in družbene meje. Ni več pomembno, ali je nekdo Jud ali nejud, moški ali ženska, svoboden ali suženj; v Kristusu smo vsi enaki, vsi smo novi ljudje.

10. V starem Rimu je krščanstvo postalo religija v pomenu besede religio. Besedo religio lahko izpeljemo iz glagola re-ligere: ponovno združiti ali povezati. Predmoderna religija (religio) je bila sila, ki je povezovala družbo; združila je »civilno ali politično religijo« s filozofsko religijo in s pobožnostjo (pietas). Christianitas – krščanska civilizacija – je bila rojena. Ko berem legendo o sanjah cesarja Konstantina, se sprašujem, kakšna bi bila krščanstvo in Evropa, če bi cesar svoje sanje razumel globlje in bolj inteligentno, če bi signum crucis razumel ne kot amulet za srečo v bitkah, ampak kot kenozo, način dajanja ljubezni.

11. Christianitas se je končala v dobi moderne. Modernost je prinesla emancipacijo in ločitev različnih sektorjev življenja, ki jih je religio držal skupaj. »Poroka« med krščansko vero in religijo v smislu »religio«, v smislu povezovalne sile celotne družbe, se je končala. Integracijsko vlogo družbe in skupnega jezika so začeli igrati drugi pojavi. V razsvetljenstvu je bila to znanstvena racionalnost; v obdobju romantike kultura in umetnost; v 19. stoletju nacionalizem; v prvi polovici 20. stoletja »politične religije« – komunizem, fašizem in nacizem; od druge polovice 20. stoletja mediji in kapitalistična ekonomija svobodnega trga in globalizacije.

12. Krščanstvo je po razsvetljenstvu postalo »eden od svetovnih nazorov«. Konfesionalne delitve so prispevale k izgubi vpliva. Danes, v radikalno pluralistični postmoderni dobi, je moderna oblika krščanstva v globoki krizi. Med sodobnostjo je v zahodni družbi prišlo do določene »ekskulturacije krščanstva«; krščanska vera se je postopoma znašla v položaju »kulturnega brezdomstva« in išče nove oblike samoizražanja. Krščanska vera ne more svobodno dihati v ozki obliki zaprtega pogleda na svet ali ideologije. Treba se je osvoboditi te oblike, tako kot je sveti Pavel osvobodil vero iz ozkih okvirjev ene od judovskih sekt.

13. Nezmožnost dovolj hitrega prepoznavanja velikih družbeno-kulturnih sprememb kot znamenj časa je znatno prispevala k »ekskulturaciji« krščanstva v zahodni družbi. Ko Cerkev ni pravočasno prepoznala posledic prehoda iz agrarne v industrijsko družbo, je izgubila velik del delavskega razreda. Ko se je s paniko in z represijo odzivala na spremembe v kulturi, znanosti in filozofiji, zlasti na prehodu iz 19. v 20. stoletje, je izgubila velik del inteligence. Ko se je Cerkev podobno odzvala na kulturno revolucijo leta 1968 (še posebej na spolno revolucijo, spremembe v razumevanju spolnosti in spolnega vedenja takratne mlade generacije), je izgubila velik del mladine. Zdaj lahko izgubi velik delež žensk, če bo podcenjevala trenutne spremembe v samorazumevanju žensk in njihovemu mestu v družbi in Cerkvi.

14. Travma revolucij 19. stoletja in nostalgija po izgubljeni dobi »Christianitas« v obdobju romantike sta rodila ideološki »katolicizem« – kontrakulturo proti protestantizmu, liberalizmu in socializmu. Tedanji Cerkvi je primanjkovalo modrosti in poguma, da bi v intelektualnih, družbenih in političnih tokovih tistega časa zaznala »ponorela semena resnice« (spomnimo se Chestertona in njegove definicije herezije). Ideologizacija, klerikalizacija in intelektualna samokastracija katoliške Cerkve v določeni obliki, zlasti med letoma 1848 in 1958, je prispevala k ekskulturaciji krščanstva in procesu sekularizacije. Krščanstvo je začelo izgubljati svojo razmnoževalno moč.

15. Drugi vatikanski koncil je zaznamoval bistveni korak na poti Cerkve iz ene oblike v drugo, iz katolicizma v katolištvo. Nadomestil naj bi »ideološki katolicizem«, statični model Cerkve kot trden grad gotovosti, zadnji branik nekdanje Christianitas, ki so ga oblegali sovražniki v apokaliptični kulturni vojni dobrega in zla, z bolj realističnim in ponižnim razumevanjem Cerkve kot živega organizma, ki se razvija in zori v »katoliškost«, vesoljno odprtost. Toda »katoliškost« – tako kot druge značilnosti Cerkve, njena edinost in svetost – se bo uresničila šele v eshatološkem cilju zgodovine, ko bo Bog »vse v vsem«. Eshatološko upanje pa je spodbujati razvoj in zorenje Cerkve v zgodovini. K dinamičnemu razumevanju Cerkve se je približal Drugi vatikanski koncil s podobo Cerkve kot Božjega ljudstva, ki potuje skozi zgodovino.

16. Katoliška Cerkev je na koncilu ponudila dialog ter partnerstvo z drugimi krščanskimi cerkvami, drugimi religijami in s sodobnim sekularnim svetom. Vendar je ponudba sprave z moderno kulturo prišla prepozno – ko se je moderna doba že bližala koncu. Kulturna revolucija leta 1968 je bila verjetno hkrati vrhunec in konec moderne dobe. Naslednje leto, 1969, ko je človek stopil na Luno in izumil mikroprocesor, lahko razumemo kot simboličen začetek postmoderne dobe, dobe radikalne globalizacije, ‘internetne dobe’. Proces globalizacije je spremenil naravo gospodarstva, politike, kulture, miselnosti ljudi in družbeno-kulturnih pogojev verskega življenja. Prvi stavek konstitucije Gaudium et spes zveni kot zakonska zaobljuba ljubezni, spoštovanja in zvestobe Cerkve sodobnemu človeku. Toda v času »drugega razsvetljenstva«, kulturne revolucije v šestdesetih letih 20. stoletja, se je Cerkev sodobnemu človeku zdela prestara in premalo privlačna nevesta.

17. Proces »ekskulturacije krščanstva«, ki je postal dramatičen v naši zahodni civilizaciji v 19. stoletju, se je nadaljeval tudi po Drugem vatikanskem koncilu. Kulturne vojne med obema skrajnima kriloma Cerkve so desetletja slabile vitalnost in verodostojnost Cerkve. Eden od razlogov za to je bil, da so poziv k »aggiornamento« mnogi napačno in površno razumeli kot spodbudo za ceneno prilagajanje prevladujoči miselnosti. Reakcija je bila podobno neposrečen tradicionalizem. Sociološke raziskave v zadnjem desetletju kažejo, da večine najmlajše generacije katoličanov ne zanimajo več kulturne vojne kot so spori med skupinama za življenje (pro-life) in za izbiro (pro-choice). Današnji mladi katoličani ne reagirajo polemično na tradicionalne cerkvene nauke o morali (zlasti o spolni morali), kot se je to dogajalo v pokoncilskem obdobju in kot je to preživelo med starejšimi generacijami katoličanov. Raziskave kažejo, da je to zato, ker velika večina današnjih mladih katoličanov teh naukov ne pozna in jih ne zanimajo; njihova izkušnja vere in moralnega odločanja je vedno bolj individualna. V Cerkvi iščejo prostor za duhovne izkušnje, ne pa navodil za svoje zasebno življenje. Njihov pristop do izročila in ustanove Cerkve ni sovražen in polemičen, temveč selektiven.

18. Poleg te široko prevladujoče miselnosti obstajajo majhne, ​​a zelo glasne konzervativne skupine med mladimi; tam se danes novačijo številni duhovniški in duhovni poklici. Ne gre pa spregledati, da njihova »tradicionalnost« pogosto kompenzira njihovo negotovost in psihične težave. Nekateri spreobrnjenci, ki jim družine niso pomagale najti osebne identitete, hrepenijo po močni skupinski identiteti. Nagnjenost k fundamentalizmu, nestrpnosti in sektaški miselnosti so med verskimi in političnimi ekstremisti podobni; včasih sta verski in politični ekstremizem združena.

19. Ponudba Drugega vatikanskega koncila je skušala odgovoriti na pozno moderno dobo; postmoderna in postsekularna doba pa prinašata nove izzive in naloge. Sedanje prizadevanje sinodalne prenove Cerkve odgovarja na te izzive. Pot sinodalnosti je anamneza, obujanje in oživljanje izvorne oblike krščanstva kot potovanja, oblike, ki so jo predmoderne in moderne oblike krščanstva – krščanstvo kot krščanski imperij (Christianitas) in krščanstvo kot pogled na svet – močno zameglile. Sinodalna reforma naj bi osvobodila Cerkev zaprtosti in kolektivnega narcizma, da bi pozorno prisluhnila, »kaj Duh govori Cerkvam«. Ta stalen proces reforme (živa Cerkev je ecclesia semper reformanda) vključuje poglabljanje duhovnega življenja (komunikacijo z Bogom), komunikacijo med različnimi skupinami v Cerkvi in ​​široko ekumensko komunikacijo z drugimi kristjani, z drugimi religijami in njihovimi pripadniki ter z neverniki.

20. Krščanstvo danes ne more igrati vloge religije v političnem pomenu besede religio – povezovanje sil celotne družbe. Toda besedo »religio« lahko izpeljemo tudi iz glagola re-legere, ponovno brati. Krščanska vera in krščanska teologija imata danes lahko kritično vlogo nove hermenevtike, novega in globljega branja in razumevanja tako svojih virov (Svetega pisma in tradicije) kot »znamenj časa«. Nova hermenevtika, »ponovno pridiganje« oziroma ponovno branje evangeljskega sporočila v luči zgodovinske izkušnje Cerkve in kontemplativni premislek o tej izkušnji, je nujen predpogoj za poživitev vere in prenovo Cerkve. Besedila papeža Frančiška, zlasti okrožnice Evangelii Gaudium in Amoris Laetitia ter Laudato si in Fratelli tutti, so primeri te nove hermenevtike, ustvarjalne interpretacije tradicije in znamenj časa – vsebujejo vzgibe in naloge za teologijo in duhovnost sinodalnega potovanja.

21. Sekularizacija ni pomenila izginotje religije ali izginotje krščanstva, temveč preobrazbo religije in preoblikovanje oblik krščanstva. Medtem ko »organizirana religija«, tradicionalna institucionalna oblika krščanstva, doživlja krizo, se krepita dva pojava: zanimanje za duhovnost in poskusi spreminjanja religije v politično ideologijo. Oba pojava sta znamenji časa – poziv k negovanju tako globinske razsežnosti vere kot njene družbene razsežnosti, politične odgovornosti kristjanov. Vendar pa so z obema povezane precejšnje nevarnosti, še posebej, ko sta duhovna in politična razsežnost ločeni. Takrat se duhovnost spremeni v kičasto ezoteriko in javna oblika krščanstva v ideološko »katolištvo brez krščanstva«.

22. Razmerje med religijo in politiko se je spremenilo; ne moremo ga več razumeti kot odnos med Cerkvijo in državo. Cerkve so izgubile monopol nad religijo in duhovnostjo, nacionalne države pa so izgubile monopol nad političnim življenjem. Ne samo v svetu islama, ampak tudi v svetu krščanstva – na primer v postkomunističnih državah – vidimo politične poskuse izkoriščanja verskih simbolov, retorike in čustvenosti. Religije postanejo instrument za obrambo skupinske (pogosto nacionalne) identitete in oblastno-političnih interesov. Poskus vojnega zločinca Vladimirja Putina, da bi podrl mednarodni pravni red in obnovil totalitarni imperij, spremlja prizadevanje za povezovanje nacionalizma s pravoslavjem. Podobno poskušajo nekatere nacionalistične sile v Evropi in ZDA nadaljevati nesrečno tradicijo naklonjenosti katoliških integracionistov avtoritarnim režimom med leti 1930 in 1940 (kar jaz imenujem »katolištvo brez krščanstva«). Skozi zgodovino je Cerkev za takšne povezave vedno drago plačala.

23. Podobno nevarna skušnjava je bil poskus razlage poslanstva Cerkve v duhu marksistične sekularne eshatologije. Boj za socialno pravičnost in solidarnost z revnimi in izkoriščanimi je nedvomno pristen obraz krščanske ljubezni. Toda ljubezen, sprava in usmiljenje ne smejo prevzeti hiliastične in mesijanske predstave o revoluciji. Nasilne revolucije niso prinesle obljubljenih nebes na zemlji, temveč so zemljo pogosto spremenile v pekel. Revolucionarje in inkvizitorje, ki igrajo angele poslednje sodbe in hočejo na hitro in nasilno ločiti zrnje od plev, je treba spomniti na Jezusov nujni poziv k »eshatološki potrpežljivosti«. Jezus svetuje apostolom, naj pustijo, da različne rastline rastejo skupaj na njivi tega sveta, kajti pretirana prizadevanja, da bi Božje območje ohranili čisto in urejeno, lahko poškodujejo žetev.

24. Najpomembnejši proces, ki vpliva na politični, gospodarski, kulturni in verski razvoj našega sveta, je že dolgo proces globalizacije. Tehnološki napredek je omogočil svetovni prosti trg blaga in idej. To je imelo svoje politične posledice: nekatere zaprte sisteme, kot je imperij sovjetske oblasti, ki je temeljil na državnoplanskem gospodarstvu in cenzuri idej, je odnesel hud veter konkurence. Kmalu po propadu sovjetskega komunističnega imperija in bipolarnega mednarodnega reda so nekateri podlegli iluziji, da je pred vrati »konec zgodovine« in globalna zmaga liberalnega kapitalizma ter demokracije zahodnega tipa. Nekaj ​​časa se je zdelo, da politična evolucija sledi logiki Darwinove teorije: prožni sistemi zmagajo nad tistimi, ki se ne morejo prilagajati spreminjajočim se razmeram. V tem pogledu se je dinamična zahodna družba, ki je bila zibelka procesa globalizacije, zdela brez konkurence.

25. Vendar pa je 21. stoletje postalo čas globoke krize v procesu globalizacije. Zamisel, da se bo svet razvijal po enem samem globalnem scenariju, se je izkazala za iluzijo. Vrsta kriz je razblinila to iluzijo: napad radikalnih islamistov na Manhattan, simbol ameriškega kapitalizma leta 2001; gospodarska kriza leta 2008; begunska kriza leta 2015; administracija populista Donalda Trumpa in napad njegovih privržencev na Kapitol, simbol ameriške demokracije leta 2019; napačno vodena pandemija koronavirusa v letih 2020 in 2021; in končno ruska agresija na Ukrajino s svojimi genocidnimi značilnostmi, ki si jih po koncu druge svetovne vojne in holokavstu le malokdo lahko predstavlja. Papež Frančišek upravičeno govori o razdrobljeni tretji svetovni vojni.

26. Ruska agresija na Ukrajino ni samo lokalni konflikt nekje na obrobju našega sveta, ampak bo imela globalne gospodarske, politične, socialne in moralne posledice. Če Zahod ne bo pokazal dovolj solidarnosti z Ukrajino, ji ne bo mogel pomagati pri zaustavitvi ruske agresije. V tem primeru bo to pomenilo popoln zlom zaupanja v demokratični svet in opogumljanje vseh diktatorjev in agresorjev po vsem svetu. Odločilna fronta pri tem je javno mnenje v Rusiji, ki je prikrajšano za svobodo obveščanja, izpostavljeno intenzivnemu pranju možganov z lažno propagando in hranjeno z nostalgijo po sovjetskem imperiju. Ruski vojaški vdor je izraz bojazni, da bi lahko »barvne revolucije« v postkomunističnih državah prebudile civilno družbo tudi v Rusiji in zamajale vladavino ozke elite oligarhov. Ne vemo še, kakšen vpliv bodo imeli mednarodna izolacija, revščina in ponižanje na rusko družbo. Ne vemo, ali bo spodbudilo šibko demokratično opozicijo ali pa nasprotno, prebudilo fanatično nacionalistično-fašistično gibanje, kot se je zgodilo v Nemčiji po prvi svetovni vojni. Gotovo je le to, da se tudi po koncu vroče vojne v Ukrajini svet ne bo vrnil v stanje, kot je bil na začetku tega leta.

27. Vse hude bolezni našega časa, ne samo nalezljive, kot je koronavirus, ampak tudi družbene bolezni, kot sta terorizem in organizirani kriminal, se hitro širijo v svetovnem prostoru. Proces globalizacije ni ustvaril »globalne vasi«, temveč nas sooča z radikalno pluralnostjo našega sveta. Naraščajoči občutek dezorientacije in tesnobe zaradi raznolikosti in pretočnosti našega sveta ustvarja željo po preprostih odgovorih na kompleksna vprašanja. Širijo se populizem, nacionalizem, politični ekstremizem in verski fundamentalizem. Cerkev naj bo poljska bolnišnica v tem svetu, uči papež Frančišek. Vendar poljska bolnišnica predpostavlja obstoj domače bolnišnice, namenjene diagnostiki, preventivi, terapiji in rehabilitaciji. Dolžnost Cerkve vključuje raziskovanje in diagnosticiranje sedanjih razmer (branje in razlaganje znamenj časa) ter ustvarjanje sistemov imunosti proti bolnim ideologijam, propagandi lažnih novic in okužbam destruktivnih čustev.

28. Razvoj Cerkve v različnih kulturnih kontekstih poteka različno. Škofovska sinoda o družini je pokazala, da istih pastoralnih pristopov ni mogoče uporabiti v okolju postindustrijske, postmoderne družbe in v okolju plemenske skupnosti, v katero alternativni življenjski slogi in vrednotne usmeritve šele začenjajo prodirati. Ta izkušnja je spodbudila težnjo po sinodalnosti, po decentralizaciji upravljanja Cerkve, kar vključuje prenos ogromne odgovornosti na posamezne škofovske konference in pristojnost škofov, da berejo znamenja časa in razločujejo med bistvenim in nebistvenim. Predpostavlja tudi pogum škofov za uveljavljanje načela sinodalnosti celo znotraj posameznih škofij in župnij ter umetnost poslušanja in skupnega odločanja na vseh ravneh.

29. Sinodalnost predpostavlja priznanje, da je edinost in enakost vseh, ki so v moči krsta odgovorni za Cerkev, pred raznolikostjo karizem in služb, povezanih s posebnimi nalogami in odgovornostmi. Arhitektura Cerkve je sestavljena iz dinamične povezanosti in združljivosti hierarhičnih, demokratičnih in karizmatičnih elementov, od katerih nobeden ne sme biti odsoten in nobeden izmed njih ne sme izpodriniti drugih. Dejstvo, da je hierarhična struktura že dolgo okužena z boleznijo klerikalizma, ki je svoje tragične značilnosti najbolj pokazal v spolnih, psihičnih in duhovnih zlorabah, ne pomeni, da je treba to strukturo podcenjevati, zanemarjati ali celo zavreči. Dostojanstvo vsega Božjega ljudstva brez dvoma zahteva, da ga popravi demokratični element. Vendar pa se je tako kot pri demokratični kulturi tudi v političnem življenju civilne družbe vedno treba varovati, da ne postane diktatura večine ali pritiska agresivnih skupin. Zato je treba bolj skrbeti za zagotavljanje moralne kakovosti medsebojnega komuniciranja v Cerkvi. Zbor Božjega ljudstva (ecclesia) ne sme biti kopija parlamenta kot prizorišče strankarskih bojev in konkurenčnih interesov moči. Vloga preroka je med drugim spomniti, da »vox populi« ni vedno in samodejno »vox Dei«.

30. Ekumenski značaj sinodalnega procesa zagotavlja njegovo katoliškost. Ekumenska odprtost ne more ostati le v mejah odnosov med krščanskimi Cerkvami (»prvi ekumenizem«) in medverskega dialoga (»drugi ekumenizem«). Tudi »tretji ekumenizem« je znamenje časa: sprememba razmerja med »verujočimi« in »neverujočimi«. Pojem »vera« in odnos med vero in nevero je veliko bolj zapleten, kot se je zdelo v preteklosti. Vera in nevera posameznika nista samo na ravni njegove zavesti, mnenj, verovanj in izjav, temveč zavzemata veliko globljo razsežnost. V Novi zavezi (v Jakobovem pismu) beremo, da je vera, ki se kaže v človekovi praksi in eksistencialnih držah, pristnejša in relevantnejša od govorjenih besed in mnenj. Ko danes razmišljamo o veri, moramo upoštevati tudi njeno globljo razsežnost – tisto skrivnost navzočnosti Boga v srcu vsakega človeka, o katerem papež Frančišek govori s tako vztrajnostjo. Vere ne smemo reducirati na prepričanje, na pogled na svet ali celo na ideologijo.

31. Ko danes mnoge študije, ki uporabljajo stare sociološke kategorije, ugotavljajo upad vernikov v večini našega sveta, mislijo predvsem na tiste prebivalce, ki se popolnoma identificirajo s trenutnimi institucionalnimi in miselnimi strukturami Cerkve. Število teh ljudi sicer upada, vendar to ne pomeni samodejnega povečanja števila prepričanih ateistov. Tradicionalna religioznost in dogmatični ateizem obstajata v »prebivališču«, ki je nepremično; vera v svetopisemskem smislu pa je prej potovanje, iskanje. Danes število »neopredeljenih« – ljudi, ki na vprašanje, kakšna je njihova verska pripadnost, odgovorijo z »neopredeljeno« – hitro narašča. Neopredeljeni so nekoč veljali za četrti najpomembnejši segment današnjega prebivalstva, za tistimi, ki so privrženi krščanstvu, islamu in budizmu. Ateisti niso prevladujoči segment te skupine. Med »neopredeljenimi« najdemo agnostike, apatične, iskalce duhovnosti, ljudi, ki se opisujejo kot »duhovni, a nereligiozni«, nad cerkvami razočarane kristjane, ezoterike, neognostike, simpatizerje alternativnih verskih tokov itd.

32. Prihodnost Cerkve je v veliki meri odvisna od njene sposobnosti komuniciranja s to skupino »neopredeljenih«, zlasti z iskalci duhovnosti. Formacija kandidatov za duhovniške in druge pastoralne službe v Cerkvi je še vedno osredotočena predvsem na skrb za farane (tradicionalne vernike) oziroma na poslanstvo, da bi naraščalo število vernikov. Komuniciranje z »neopredeljenimi« pa zahteva povsem drugačen pristop. Avantgarda na tem področju je tako imenovana »kategorialna pastorala« – bolnišnični kaplani, vojaški kaplani, zaporniški kaplani. V teh ustanovah so »za vse«. Njihova služba je duhovno spremljanje. Temelji na prepričanju, da ima življenje vsakega duhovno razsežnost, iskanje smisla. Iskanje smisla svojega življenja ali določene življenjske situacije so še posebej pomembni v tako imenovanih mejnih situacijah. Toda ali ne živimo danes vsi v »mejni situaciji«, v situaciji globoke spremembe?

33. Spremljanje iskalca ni mogoče s položaja »lastnikov resnice«. Resnica je knjiga, ki je nihče od nas še ni prebral do konca. Papež Frančišek pravi: »Bog je povsod in znati ga moramo najti v vseh stvareh […]. Da, še vedno obstaja območje negotovosti v tem iskanju Boga v vseh stvareh. Mora biti tam. Če oseba pravi, da je srečala Boga s popolno gotovostjo in ne občuti te meje negotovosti, potem to ni dobro. Zame je to pomemben ključ. Če ima nekdo odgovore na vsa vprašanja, je to dokaz, da Bog ni z njim. To pomeni, da je lažni prerok, ki uporablja religijo zase. Veliki voditelji Božjega ljudstva, kot je Mojzes, so vedno puščali prostor dvomu. Pustiti morate prostor Gospodu, ne našim prepričanjem; moramo biti ponižni. […] Pravilna drža je avguštinska: iskati Boga, da ga najdemo, in najti ga, da ga še naprej iščemo. Iskanje je pogosto tipajoče, kot beremo v Svetem pismu. To je izkušnja velikih očetov vere, ki so naši vzorniki. Abraham zapusti svoj dom, ne da bi vedel, kam gre, po veri […] Naše življenje nam ni dano kot operni libreto, v katerem je vse zapisano, ampak pomeni iti, hoditi, delati, iskati, videti … Vstopiti moramo v avanturo iskanja srečanja z Bogom; pustiti moramo Bogu, da nas išče in sreča. […] Imam dogmatično gotovost: Bog je v življenju vsakega človeka. /…/ Lahko in moramo ga iskati v vsakem človeškem življenju. Tudi če je človekovo življenje njiva, polna bodike in plevela, se vedno najde prostor za kalitev dobrih semen. Bogu moramo zaupati.«  Tako govori papež Frančišek, veliki prerok našega časa.

Na začetku našega današnjega srečanja sem se vam zahvalil za zaupanje, pogum in pokorščino, s katerimi ste sprejeli ne le zahtevno službo v Cerkvi, ampak za Cerkev in za ​​svet našega časa. Zaključujem z željo, da bi Bog še naprej poglabljal in osveževal vaše zaupanje in upanje.

 


Vir: https://skofija-celje.si

Foto: https://skofija-celje.si

Obj.: L. M.