Evangeljske prispodobe so vedno malce neprijetne. Če jih prav razumemo, nam vznemirjajo vest. Kaj hoče povedati prilika o smokvi, ki nima sadu?

Po krstu smo bili zasajeni v bogata življenjska tla Cerkve. Tu prejemamo vedno nove milosti in vedno nove spodbude. Bog, ki je pravičen, pričakuje od nas dobrih sadov. Hkrati pa, dokler živimo, nas zaradi naše majhne rodovitnosti po svojem usmiljenju spodbuja in opominja, naj ne preživimo svojega življenja v prazno.

Bog, ki prihaja iskat sadove na naše drevo življenja, ni edini, ki se nam približuje. Okrog nas je nešteto ljudi. Vsi pričakujejo nekaj od nas. In v kolikor se štejemo za kristjane, nimamo pravice odrekati jim tiste hrane, ki bi jim pomagala lažje živeti in globlje upati.

Gotovo ne bo škodovalo, če si priznamo, da je eden od vzrokov naše nerodovitnosti v življenju pomanjkanje samoodpovedi ali zatajevanja.
Marsikomu se danes ob tem nakremži obraz, češ, kako neki naj bi svetobolno zanikanje življenja ali neko nikomur koristno mrtvičenje prispevalo k temu, da bomo sposobni roditi užitne in celo žlahtne sadeže izpolnjenega življenja. Ali ni krščansko zatajevanje izraz strahu pred življenjem, bolestne zavrtosti in kdo ve še česa?

Zatajevanje, ki bi izviralo iz takšnih nagibov, vsekakor ne bi bilo pristno  krščansko. In če nam ob misli na odpoved upade obraz, je to morda zaradi tega, ker ne gledamo dovolj zavestno v tiste pozitivne sadove, do katerih brez odpovedi ni mogoče priti. V tako imenovani novi duhovnosti danes raje govorijo o disciplini kot o zatajevanju, prav zato, da bi bolje poudarili pozitivni smisel te dejavnosti, ki jo lahko imenujemo tako ali drugače.
To je tisto osnovno evangeljsko nasprotje, ki ga moderni ljudje v svoji kratkovidnosti in površnosti tako težko dojemamo.

Odpoved sama po sebi nima pomena. Je pa njuna potrebna za pravo rast človeka. Kajti vsaka človeška rast zahteva premagovanje odtujenosti, odstranjevanja ovir, umiranje zlu …
Nekdo je dejal, da sta v človeku dva jaza: prvi jaz je plitvi, površni, vase zazrti, lastniški, sebični . . ., drugi jaz, globlji in pravi jaz pa naj bi bil edini sposoben pravega darovanja.

Smisel odpovedi je torej, da z umiranjem plitvemu jazu omogočamo življenje darovanjskemu jazu, ki je edini sposoben ljubezni …, se pravi sadu, ki ga od nas pričakuje Gospod, ki ga pričakujejo od nas ljudje.
Naša pot k Bogu, mu bo všeč, če bo izraz naše velikodušnosti, veselega služenja in globlje skupnosti z Bogom in ljudmi. Samo tako bomo imeli sadove na našem drevesu življenja.


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Getty image

Obj.: HŠ