Božja beseda, ki smo ji prisluhnili nam govori, kakor Bog uresničuje svoje načrte, tudi če se mu ljudje postavljamo po robu.

Jeruzalemčani naklepajo zločin zoper Jezusa, ki jih je ravno hotel, kot je sam rekel, kakor koklja piščeta zbrati zopet nazaj v eno samo družino. »Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so k tebi poslani: kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke kakor koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli! Ne samo, da niso hoteli, proti njemu sedaj naklepajo zločinski umor. A vendar – kot poudarja evangelist – ravno s tem so nevede izpolnjevali božje načrte.

Kristus bo sicer umrl, umrl bo za narod in za to, da bi zbral razkropljene Božje otroke. Novo Božje ljudstvo bo imelo novo domovino »vaša domovina pa je v nebesih«, imelo bo novega kralja Jezusa Kristusa in eno samo, novo svetišče. Katero je to novo svetišče? To ni nobena cerkev, tudi cerkev sv. Petra v Rimu ne, ampak tisto svetišče, o katerem govori Jezus v pogovoru z ženo Samarijanko in ki ni na nobenem zemeljskem kraju, ne na samarijski gori Garizim in ne v Jeruzalemu, ampak povsod, kjer bije krščansko srce. Svetišče, kjer častimo Boga in ki nas povezuje med seboj v eno samo in novo Božje ljudstvo, tisti naš skupni imenovalec, ki zagotavlja našo edinost, ni zunaj nas, ampak je v nas. To smo mi, ki smo po krstu postali svetišče Svetega Duha, naša občestva, to je najprej naše srce, naša vera, zaupanje in ljubezen do Boga in bližnjega, naše življenje.

Sveto pismo pogosto omenja srce kot središče tiste človekove notranjosti, ki je izvir naših vrednot, odločitev in dejanj. Odločilno je srce, dejanja temu sledijo. Odločilne so vrednote, ki jih nosimo v svojem srcu, iz njega prihajajo pobude za naša dejanja navzven.

Poleg prispodobe srca uporablja Jezus za ta notranji svet vrednot tudi podobo očesa in svetlobe. Človekov notranji svet vrednot je kakor reflektor, ki osvetljuje naš svet, ki vodi naše korake, ki usmerja naše želje in z njimi tudi naša dejanja.

Jezus hoče zbrati ljudi v Jeruzalemu pod plaščem svoje ljubezni in zaščite. Vendar ga je mesto zavrnilo. Ni se Bog premislil in uničil mesta. Zdi se nam, da nas Bog pušča na cedilu, kadar se dejansko njegovi otroci obrnejo stran. Vendar Bog nikoli ne obupa nad nami – vedno bo z nami in nekoč ga bomo zopet lahko slavili.

Jezus je sprejel svoj križ ne le na dan križanja, ampak v vsaki majhni odločitvi, ki ga je pripeljala do Jeruzalema. Prosim za milost, da bi bil pripravljen sprejeti Božjo voljo ne le v največjih trenutkih, ampak tudi v najmanjših.


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Getty image

Obj.: HŠ