Kakor je bilo v Noetovih dneh, tako bo tudi v dneh Sina človekovega

Jezus ponudi možnost, da pojasni način, kako prihaja kraljestvo Njegovega Očeta. Če tisti, ki mu sledijo, ne znajo prepoznati načina, ne bo ne časa ne kraja, v katerem bi ga lahko prepoznali. In če ga ne bodo prepoznali, ne bodo vstopili vanj. Jezus tako predvsem pojasni, da nebeško kraljestvo ne prihaja –
nebeško kraljestvo je že med nami. Prepleteno je z vsakdanom, ki ga živimo, z dogodki, ki zaznamujejo našo zgodbo. In zakaj kljub temu, da gledamo, ne vidimo ničesar?

Jezus svojim poslušalcem da nekaj namigov, kako prepoznati nebeško kraljestvo med nami. Ne vzbuja pozornosti, je torej ponižno in pokorno. Je kakor blisk z neba, sprašuje torej po takojšnjem sprejetju, impulzu, »takojšnjem odzivu«. Tisti, ki se bodo mudili s preračunavanjem, ali se jim splača,
bodo izločeni iz novosti. Prevzelo je obliko zavrženega in trpečega Sina človekovega, torej velike noči, navidezne izgube, nemoči, semena, ki je padlo v zemljo.

Jezus spomni na Noeta in Lota, na dve svetopisemski zgodbi, v katerih
Bog sam pokaže, da je njegova volja s človekom začeti vsakič od začetka, ko se zdi, da je dosegel svoj konec. Podoba vodà, ki vse preplavijo, ter ognjenega in žveplenega dežja, ki vse uniči, kaže, da je resnično nemogoče, da se nekaj spremeni v našem življenju, ne da bi se nič spremenilo. Vsi iščemo drugo priložnost, vsi upamo, da bo prišla prava priložnost, da bi spremenili svoje življenje, vendar smo vajeni videti novost kakor dodatek k svojemu življenju in navadam. Novost ni dodatek, ampak nov začetek, popolna sprememba, čudež. Lotova žena, ki se spremeni v solni steber, je prispodoba tistega, ki je poklican v prihodnost, vendar z nostalgijo in lažnim upanjem usmeri pogled v preteklost.

Učenci Učitelja vprašajo, kje se bo to zgodilo. On pa jim odgovori s trditvijo:
»Kjer je truplo, tam se bodo zbrali jastrebi (étos).« – ko je nebeško kraljestvo prisotno in živo v srcih vernikov, se to vidi na daleč, kakor takrat ko ujede krožijo po nebu in tako sporočajo, kje na zemlji je plen. Kjer je Telo, nebeško kraljestvo, Življenje, tam se bo zbralo veliko ljudi …«

Noetovi dnevi niso le preteklost, ampak tudi sedanjost. Na vsakem koraku namreč doživljamo, kako se svet pogreza v blato greha in hudobije. Mnogi se sicer obnašajo, kot da greha ni več, vendar tiščanje glave v pesek ne pomaga. V takšnem svetu je še posebej potrebna budnost, da nas to blato ne posrka vase, da ne podležemo zakonu množice, ki gre svojo pot mimo Gospoda. Potrebna nam je luč, ki nas bo vodila iz temin, v katerih se nahaja svet, v katerem živimo. Morda težko sprejmemo luč, saj preveč razkriva naša dela in nam je ljubše biti v mraku greha. Gospod, ki znova in znova prihaja v naš svet, je ta luč, ki jo čakamo. Gospod je vedno tu in čaka, da se zbudimo iz spanja naše nevere in mu sledimo. Zato je treba biti iskren pred seboj in pred Bogom in reči: »Gospod, bodi usmiljen z menoj, ker sem grešen človek!«

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Getty image

Obj.: HŠ