Vsakemu, kdor ima, se mu bo dalo; tistemu, ki nima, pa se bo vzelo še to, kar ima

Ena od stvari, ob katere se pri tej priliki najbrž največkrat obregnemo, je Jezusova trditev: »›Vsakemu, kdor ima, se mu bo dalo; tistemu, ki nima, pa se bo vzelo še to, kar ima. Včasih sem imel občutek, da moramo kaj dodati, da je misel smiselna, tokrat pa sem opazil, da gospodar oz. Jezus jasno govori o dveh stvareh. Ko pravi kdor nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima, ni v protislovju s seboj. Ne bo se vzelo tistega, kar nima, ampak tisto, kar ima. Kaj je tisto česar leni služabnik nima in kaj ima? Na eni strani ima podeljen denar, neko vsoto, s katero lahko trguje. In česa nima? Poguma, volje, spoštovanja, življenja, da bi s tem denarjem trgoval. Kaj naredi? Iz strahu ga zavije v prtič? Zakaj ga ne da vsaj v menjalnico? Tudi za to je potrebno tveganje!

Ostanimo še malo pri ekonomiji in poglejmo, kje smo mi. Kaj je po naši samostojnosti v Slovenski državi najhitreje raslo? Blagovni centri in lepe hiše. Šli smo se trgovino in zapravljali bogastvo ter vlagali v prestiž. To nekaj časa gre, potem pa nečesa zmanjka. Več kot toliko ne moremo pojesti in zapraviti, tudi če imamo. Predvsem pa je težava, če sedimo na kupu denarja, si gradimo lepe hiše, pravzaprav ničesar ne ustvarjamo. Če nekdo troši, mora drugi proizvajati. Kdo bo proizvajal? Nihče, ker nihče ne bi tvegal, ker nihče ne bi delal. Lažje je prodajati in pobirati provizijo kot proizvajati in tvegati, da ne uspeš ustvariti dobička. Evangelij nas opozarja, da se bo brez vlaganj in tveganja sesula tudi ekonomija.

Pa pojdimo na duhovno raven. Mar naša duhovna raven ne kaže podobne slike? V kaj se je ves čas samostojnosti v Cerkvi na Slovenskem največ vlagalo? V zgradbe. Obnovili smo kup cerkva in sezidali kar nekaj domov za ostarele ter novih župnišč. Vse bi bilo lepo, ko bi bil to odraz našega zagona za dejavnost, a je žal obratno. Vlagamo vase, gradimo na videzu, da bi prikrili naš strah in našo nesposobnost. Zakaj? Ker za več ni poguma. Bojimo se izgubljati, zato skrbimo zase. Jezus nam skozi ekonomijo govori o nas samih. Darovi, ki smo jih prejeli niso namenjeni nam samim, ampak življenju v ljubezni, v darovanju in umiranju. Samo kdor tvega iti iz sebe, pozabiti nase, bo lahko oplemenitil svoje življenje. Denar je brez vrednosti, dokler ga držimo v žepu. Tudi moji darovi so brez vrednosti, dokler jih nosim v žepu, skrbim zanje kot za svojega ljubljenčka. Dar je namenjen drugemu, tvegati moram, da ga drugi zavrne, da mi ga drugi vzame, ga razvrednoti. Kljub razočaranju se moram vedno znova vrniti vase, zbrati pogum in spet iti v trgovanje, v odnose, da bi moj dar oplemenitil tvoj dar, da bi se srečala in ustvarjala novo, dodano vrednost.

Žal vse kaže, da smo v Cerkvi podobno kot v gospodarstvu obupali. A spet bomo morali tvegati! Zbrati bomo morali voljo in stopiti med ljudi kot kristjani in kot Cerkev. Leta gole obrambe naših zlatnikov  brez vsake koristi za nas in za bližnjega so mimo. Ljudje so siti ‘nakladanja’ in praznega ‘investiranja’. Potrebno je tvegati z enim zlatnikom. Imeli smo jih več, sedaj je najbrž le še eden in paziti moramo, da nam Gospodar ne vzame še tega.

Vsak dan se vprašajmo, kaj ima od moje vere moj bližnji. Kaj prinaša moj dar –moja vera, moje sposobnosti, moj denar –tistim, ki vsega tega nima? Ali sem v srečevanju z ljudmi pomnoži svoj dar in ga pomnožil tudi pri bližnjem, ali še vedno ostaja zakopan v strahu, da bi ga izgubil?

Papež Frančišek nas vabi, da gremo k najbolj oddaljenim, najbolj obrobnim. Jih poznamo? Množica, ki brez upanja sedi po zaporih, si jemlje življenje, obupuje zaradi finančnih zlomov, zaradi razpadov družine, odnosov? Tudi če ne vem, kako in kaj, eno vem zagotovo: Zakopati zlatnikov  ne smem! Iz strahu, da bi jih izgubil, se ne smem vrteti okrog njih. S svojim zlatnikom naj srečam bližnjega, pa naj stane karkoli. Tveganje bo poplačano –obup in lenoba bosta kaznovana.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Getty image

Obj.: HŠ