Jezus se nahaja v Jeruzalemu zaradi zadnje in najpomembnejše strani svojega zemeljskega življenja, svoje smrti in vstajenja. Ljudje so se ravno pogovarjali o zunanji lepoti templja. Jezus želi povedati, da vse to, kar vidimo, neizprosno mine. Tudi najmogočnejša kraljestva, najsvetejše stavbe in najstabilnejše resničnosti na svetu ne trajajo večno, prej ali slej padejo.

Po teh trditvah je ljudstvo takoj postavilo Učitelju dve vprašanji: ‘Kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje?’ (v. 7). Vedno nas muči radovednost, želimo vedeti kdaj in prejeti znamenje. A Jezusu taka radovednost ni všeč. Ravno nasprotno, opominja nas, naj se ne pustimo prevarati apokaliptičnim pridigarjem. Kdor hodi za Jezusom, ne posluša prerokov nesreč, ničnosti horoskopov, pridigam, ki porajajo strah in odvračajo od tega, kar res velja. Med številnimi glasovi, ki se pojavljajo, Gospod vabi, da razločujemo to, kar prihaja od njega od tega, kar prihaja od lažnega duha. Zelo pomembno je ločiti pametno povabilo, ki nam ga Bog vsak dan namenja, od trušča tistega, ki se poslužuje Božjega imena, da bi strašil, gojil razkole in strahove.

Jezus odločno vabi, naj se ne bojimo pretresov, ki so v vsakem obdobju, niti ne pred najtežjimi in nepravičnimi preizkušnjami, ki doletijo njegove učence. Zahteva, naj vztrajamo v dobrem in naj vse zaupanje položimo v Boga, ki ne razočara: ‘Niti las z glave se vam ne bo izgubil’ (v. 18). Bog ne pozabi svojih zvestih, svoje dragocene lastnine, ki smo mi.

Danes nas Bog sprašuje po smislu našega bivanja in sicer s podobo, lahko bi rekli, da so ta berila kot ‘rešeto’ sredi toka našega življenja. Spominjajo nas, da skoraj vse na tem svetu mine kot voda, ki odteče. So pa tudi dragocene resničnosti, ki ostanejo, kakor dragocen kamen na rešetu. Kaj ostane, kaj ima vrednost v življenju, katera bogastva ne izpuhtijo? Gotovo dvoje: Gospod in bližnji. To sta največji dobrini, ki ju je vredno ljubiti. Vse ostalo – nebo, zemlja, najlepše stvari – mine, toda iz življenja ne smemo izključiti Boga in drugih.

In ravno danes, ko govorimo o izključevanju, takoj pridejo na misel konkretni ljudje; ne nekoristne stvari, temveč dragocene osebe. Človeška oseba, ki jo je Bog postavil kot višek stvarstva, je pogosto izločena, ker imajo prednost stvari, ki minejo. In to je nesprejemljivo, saj je človek najbolj dragocen v Božjih očeh. Hudo pa je, da se na to izločanje navadimo. Zaskrbeti nas mora, ko je vest omrtvičena in ne opazi več brata, ki trpi ob tebi, ali resnih problemov sveta, ki postanejo le kot že slišani odpevi na programih televizijskih dnevnikov.

Odprimo oči za bližnjega, predvsem za brata, ki je pozabljen in izključen. Tja je usmerjeno povečevalno steklo Cerkve. Naj nas Gospod reši tega, da bi ga usmerjali nase. Naj nas odvrača od lažnega sijaja, ki nas raztresa, od koristoljubnosti in privilegijev, od navezanosti na oblast in slavo, od zapeljivosti posvetnega duha. Naj nam Gospod podeli, da bomo brez strahu gledali na to, kar velja in usmerili svoje srce k Njemu in k našim resničnim zakladom.


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Getty images

Obj.: HŠ