Jezus izbira svoj kader, na katerega bo postavil svoje delo, svojo Cerkev. Vprašanje je, zakaj je Jezus izbral prav njih. So bili kaj posebnega, so bili bolj sposobni? Po poklicu so bili ribiči, popravljavci mrež, cestninarji, navadni neizobraženi možje … Jezusa to ni zanimalo. Šel je na goro, poklical tiste,

ki jih je hotel (katerim je zaupal in so verovali vanj), in sami so se odločili in prišli k njemu.

Postavil jih je 12. Postavil je 12 temeljev, apostolov, na katerih bo zrasla Cerkev. Novih voditeljev ljudstva mora biti po številu 12 kakor nekoč Izraelovih rodov. Imenoval jih je apostole, da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat. Ker jim je zaupal, jim je dal novo imenovanje. Dobili so nov življenjski poklic. Želel je, da bodo od sedaj naprej vedno z njim. Njihova naloga pa bo oznanjevanje Božjega kraljestva. On jih bo učil in pošiljal. Še več, dal jim je »nadnaravno« oblast, da bodo izganjali hude duhove.

Kako je lepo, ko se kdo spomni tvojega imena. Poznati osebo pomeni biti na odskočni deski, s katere lahko skočiš v zaupen odnos z nekom. Tudi Jezus kliče svoje učence po imenu. Njemu zadostuje ime, saj vsakega učenca že dobro pozna. V Božji logiki ne obstaja anonimnež, vsak je osebno poklican. Gre za posamično izvolitev, za poklic v najglobljem smislu te besede, kar pomeni poklicati ven iz. Kot na velikih športnih prireditvah trener skliče najboljše igralce za določeno vlogo, tako Bog v zgodovini odrešenja kliče človeka in mu v Cerkvi zaupa njemu lastno nalogo. In kot pri vsaki dobri moštveni igri tudi moj poklic ni le za mojo osebno uresničitev, ampak predvsem v prid tistih, ki trenutno še niso poklicani. Vsak poklic v svetopisemskem smislu je tak zaradi ljubezni do nepoklicanih.

Jezus na gori moli, Jezus kliče, Jezus izbere, Jezus pošlje učence, Jezus ozdravi množico. Znotraj tega templja, katerega vogelni kamen je On sam, tudi sam opravi vse to delo. On je tisti, ki Cerkev vodi naprej. Dvanajsteri, katere je izbral za temelj, so bili vsi grešniki. Vprašanje je, če je največji grešnik bil Juda. Kdo je bil največji grešnik, se ne ve. Juda je bil le tisti, ki se je zaprl pred ljubeznijo in je zato postal izdajalec. Prav vsi pa so v težkem trenutku trpljenja zbežali in Jezusa pustili samega. Vsi so bili grešniki, a On jih je kljub temu izbral.

Jezus nas vse, kot je zapisal sveti Pavel, izbira, kliče in želi znotraj Cerkve, in sicer ne kot goste ali tujce, temveč s pravicami državljanov. V Cerkvi tako nismo samo prehodno. V njej smo ukoreninjeni. Naše življenje je v njej: Mi smo državljani, sodržavljani te Cerkve. Če ne vstopimo v ta tempelj in ne postanemo del te zgradbe, tako da Sveti Duh prebiva v nas, nismo v Cerkvi. Smo na pragu in gledamo, kako je lepo…Taki pravijo: ‘Da, sem katoličan, a ne pretiravam …’ Ta način delovanja nima občutka za popolno ljubezen in usmiljenje, ki ju Jezus goji do vsakega.

To nam dokazuje Kristusova drža do Petra, katerega je postavil na čelo Cerkve. Prvi med stebri je Jezusa izdal, a Jezus mu je odgovoril tako, da mu je odpustil. Jezusu ni bilo mar za Petrov greh: iskal je srce. Toda, da bi našel to srce in ga ozdravil, je molil. Jezus je na gori in moli preden izbere apostole in jih ozdravi in potem postavi za temelje. Tudi v odnosu do vseh nas je Jezus, ki moli, in Jezus, ki ozdravi. Zato ne moremo razumeti Cerkve brez Jezusa, ki moli, in Jezusa, ki ozdravi. Naj nam vsem Sveti Duh pomaga razumeti to Cerkev, katere moč je v molitvi Jezusa za nas in ki je zmožna ozdraviti nas, vse nas.


Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Rattanakun

Obj.: HŠ