11. marec: Izgubljeni sin

Ko govorimo o priliki o Izgubljenem sinu, smo osredotočeni na mlajšega brata. Osredotočamo se na njegov greh, njegovo spominjanje srečnih dni, ko je živel pri očetu in na njegovo odločitev, da se vrne domov, pa četudi samo kot hlapec svojemu očetu.

Mnogokrat moram na žalost ugotoviti, da se tudi sam počutim tako, kakor ta izgubljeni sin na poti domov. Morda podobno občutite tudi vi. Pridejo trenutki, ko moramo vsi priznati svojo grešnost. Priznati, kako srečni smo bili preden smo obtičali v sebičnosti. In seveda storiti moramo vse, da si lahko povrnemo vsaj delček tiste sreče. Pri tem seveda ne smemo iskati nekih mističnih doživetij, temveč samo košček sreče v njegovi navzočnosti, v Božji bližini.

Ko premišljujemo o očetu iz prilike, ki ni nihče drug kot Bog sam, spoznavamo da on ni bil zaskrbljen ali užaljen zato, ker ga je mlajši sin opeharil. On je bil zaskrbljen zato, ker je bil njegov sin izgubljen. Izgubljen iz njegove bližine. Zato lahko vidimo očetovo radost, ko zagleda kako se sin vrača in ga prosi odpuščanja. Mislim, da se moramo ob tem veseliti, ker tudi naš nebeški Oče želi, da bi se vsakdo izmed nas ponovno vrnil v objem njegove ljubezni. Kar pa je najvažnejše, on nam odpušča, še preden mi uspemo izreči tisti stavek: »Oče grešil sem pred teboj…«

Ko pa gledamo na starejšega sina, navadno pridemo, do zaključka, da moramo očetovo odpuščanje vsi tudi sprejeti. Če tega ne storimo in se odločimo, da ne bomo odpustili, da komu ne bomo privoščil, da se vrne nazaj v Očetov ljubeč objem, v bistvu sami sebe izključujemo iz vesele gostije, ki nam jo Oče pripravlja.

Lahko pa razmišljamo tudi drugače, da je mlajši sin imel pravico narediti s svojim kar je želel. Tudi mi se prav lahko v svojem življenju začnemo odločati zgolj po naših pravicah, po tem kar nam pripada. Toda kam to pelje? Če pa smo ukoreninjeni v Bogu, bomo vsak dar, ki nam ga daje uporabili za to, da mu bo v slavo in korist našim bližnjim. Naša dediščina je navsezadnje Jezus Kristus. On nam daje svojo ljubezen, zato, da jo tudi mi lahko dajemo drugim.

O Starejšem  bratu lahko razmišljamo, da  je imel svoj del posestva, oče mu je to jasno povedal: »Kar koli je moje je tvoje.« Nihče ni od njega pričakoval, da bo moral svoj delež deliti z mlajšim bratom. Vse kar bi moral storiti je bilo to, da bi sprejel grešnika nazaj v družino. Ni mogel, ker v sebi ni čutil Božje ljubezni. Tako se zgodi, da se tudi mi s sodbami izoliramo od božje ljubezni in njegove bližine.

V nas pa se pojavijo tudi skušnjave, ki nam govorijo, da oče vse preveč tolerira in odpušča. Tudi tukaj je sebičnost. Bog nas ima rad.

Prilika o izgubljenem sinu, ali pa usmiljenem očetu ali pa starejšem bratu, kakor koli jo že imenujemo, nas kliče k razmišljanju o globini naše povezanosti z Bogom, o naši odločnosti, da živimo povezani z Bogom. V njegovi ljubezni.

---

Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: czarny_bez /Getty images

Obj.: HŠ