12. marec: 3. Postna nedelja
Evangelij, ki smo ga poslušali, se ne obotavlja, da bi nam pokazal Jezusa, ki je utrujen od poti. Opoldne, ko je sonce najmočnejše, ga vidimo ob vodnjaku, da bi se odžejal, si opomogel, obnovil moči za nadaljevanje svojega poslanstva. Učenci so v prvi osebi doživeli, kaj sta pomenili Jezusova predanost in razpoložljivost za oznanjevanje blagovesti ubogim, obvezovanje ranjenih src, razglašanje prostosti jetnikom in osvoboditve zapornikom, tolažbo vseh, ki žalujejo, in oznanjevanje leta milosti za vse. Vse to so situacije, ki jemljejo življenje in energijo; a so nam približale mnoge pomembne trenutke iz Učiteljevega življenja, kjer se tudi naša človeškost lahko sreča z besedo Življenja.
Nemalokrat pa se zdi, da se je v naše skupnosti naselila pretanjena vrsta utrujenosti, ki nima ničesar opraviti z Gospodovo. Gre za skušnjavo, ki bi jo lahko imenovali utrujenost upanja. Kakor da bi vse postalo zmedeno. Pri tem ne mislim na ‘poseben napor srca’ nekoga, ki izmučen zaradi dela na koncu dneva premore vesel in hvaležen nasmeh; ampak na drugo utrujenost, na utrujenost pred prihodnostjo.
Gre za utrujenost, ki vse omrtviči. Nastane, ko gledamo naprej in ne vemo, kako se odzvati na intenzivnost in negotovost sprememb, ki jih doživljamo kot družba.
Utrujenost upanja nastane, ko ugotavljamo, da je Cerkev ranjena zaradi svojega greha in da velikokrat ni znala poslušati mnogih krikov, v katerih se je skrival Učiteljev glas: ‘Moj Bog, zakaj si me zapustil?’ (Mt 27,46).
Tako se lahko navadimo na življenje z utrujenim upanjem pred negotovo in neznano prihodnostjo. In to povzroči, da v srcu naših skupnosti najde svoj prostor siva naveličanost. Na videz se zdi, da se vse normalno odvija, a v resnici se vera izrablja in uničuje. Brez upanja pred stvarnostjo, ki je ne razumemo ali pa mislimo, da v njej ni več mesta za našo ponudbo, lahko damo domovinsko pravico eni od najslabših možnih zmot naše dobe: mislimo, da Gospod in naše skupnosti nimajo ničesar več povedati in ne dati temu svetu.
Dobro je imeti isto drznost, kot jo je imel Učitelj, in reči: ‘Daj mi piti.’ Kot se je zgodilo Samarijanki in se lahko zgodi vsakemu med nami, ne želimo potešiti žeje s kakršno koli vodo, ampak s tistim ‘izvirom vode, ki teče v večno življenje’ (Jn 4,14). Kakor Samarijanka, ki je več let nosila prazne vrče neuspelih ljubezni, tudi mi dobro vemo, da nam ne more pomagati katera koli beseda, da bi obnovili moči in preroštvo poslanstva. Ne kakršna koli novost, pa naj se zdi še tako zapeljiva, ne more ublažiti žeje. Vemo, kakor je dobro vedela tudi ona, da niti versko znanje, opravičevanje določenih izbir in preteklih ali sedanjih običajev ne bosta iz nas naredila rodovitnih in gorečih častilcev v duhu in resnici (Jn 4,23).
‘Daj mi piti’ je tisto, kar prosi Gospod in kar prosi, da rečemo tudi mi. Ko to povemo, odpremo vrata našega utrujenega upanja, da bi se brez strahu vrnili k temeljnemu vodnjaku prve ljubezni, ko je Jezus šel po naši poti, nas pogledal z usmiljenjem in nam rekel, naj hodimo za njim; ko to rečemo, obnovimo spomin na tisti trenutek, ko so se njegove oči srečale z našimi, na trenutek, ko nam je dal čutiti, da nas ljubi, in to ne samo na oseben način, ampak tudi kot skupnost.
‘Daj mi piti’ pomeni priznati potrebo, da nas Duh preoblikuje v ljudi spomina na srečanje, na zveličaven mimohod Boga. In zaupni, da kakor je storil včeraj, tako bo še naprej delal jutri. Podati se h koreninam nam nedvomno pomaga ustrezno živeti sedanjost, brez strahu. Potrebno je živeti brez strahu, potopiti se v stvari. To je strast zaljubljenosti.
Utrujeno upanje bo ozdravljeno in bo uživalo tisti poseben napor srca, ko se ne bo balo vrnitve na kraj prve ljubezni in mu bo na obrobjih in v izzivih, ki se nam danes pojavljajo, uspelo srečati isto pesem, isti pogled, ki je izzval pesem in pogled naših očetov. Tako se bomo izognili nevarnosti, da bi začeli pri nas samih, in bomo opustili utrujajoče samopomilovanje, da bi srečali oči, s katerimi nas Kristus danes še naprej išče, nas kliče in nas vabi k poslanstvu…
Zapisal: Ervin Mozetič
Foto: czarny_bez /Getty images
Obj.: HŠ
Povej naprej.
Oglejte si še
