18. april: In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov

Do zdaj se mi je vedno zdela tako čudna ta Jezusova primerjava njegove smrti z Mojzesovim povzdignjenjem strupene kače v puščavi. Kačo vedno povezujem s podobo hudiča in se mi upira. Danes pa se mi je na lepem zazdela ta primerjava bolj zgovorna kot vsaka ne vem kako domišljena razlaga Kristusovega križa.

Največje zlo človeštva je Jezus v svojem telesu svobodno sprejel in s tem uničil njegovo smrtonosno moč ter ga spremenil v sredstvo odrešenja. Zaradi strupa, ki ga je stara kača pustila v človeškem mesu, smo zločinsko razmesarili telo Božjega Sina in ga povzdignili na les križa. Mislili smo, da nam je uspelo obsoditi in umoriti Boga, v resnici pa se je zgodilo ravno nasprotno. Jezus je, preden je odšel v trpljenje in smrt, rekel: »Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven« (Jn 12,31). Kristus je s svojo smrtjo uničil smrtonosni strup stare kače – hudiča in s tem omogočil vsem, ki smo ranjeni zaradi njegovih stupenih ugrizov, da se rešimo, če se le z vero in zaupanjem ozremo na križ in prosimo usmiljenja.

Tako nas današnji pogovor z Nikodemom  vabi k poglobljeni veri, brez katere bo naše življenje prazno. Lahko smo se že marsičemu odpovedali, se borili s skušnjavami, a če ne bo vse skupaj stalo na globoki želji po tem, da zaživimo novo življenje, življenje v Duhu, bo vse zvodenelo. Odpovedi bodo postale prazne, ker bodo same sebi namen, post bo postal dieta, življenje po zapovedih moralizem.

Brez spreobrnjenja, brez prerojenja v Duhu to ni mogoče ali pa je samo navada. Se delamo, si domišljamo, da smo s Križanim, ko pa nam v resnici da okusiti malo teže svojega križa, nam je tuj, ga ne prepoznamo, se nam upira, mu očitamo, da nas je zapustil, da nas nima rad… Samo, če pridemo k Luči, če pustimo, da nas prežari njena svetloba, se bodo razkrila v nas dela teme in ko se bomo z zaupanjem ozrli na križ, nas bo vrglo na kolena pred Križanim, ker nam bo dal razumeti, da je On v svoji brezmejni ljubezni vso našo hudobijo in tudi vso hudobijo, ki so nam jo drugi povzročili, že vzel nase. Naša trdota srca ga vedno znova križa, Njegova brezpogojna ljubezen pa nas vedno znova odrešuje…

Roditi se iz Duha je napor in dar. Je napor, ki ga moramo vložiti, da poživimo molitev. Tudi naša molitev in obhajanje zakramentov je pogosto rutina. Poleg odpovedi je potrebno tudi to, da molitev v našem življenju na novo zaživi. Ne le po količini, ampak po vsebini.

Vzemimo si čas za molitev in tišino, za razmišljanje o cilju našega življenja. Kam gremo in kako mislimo priti tja. Vzemimo si tudi čas za zrenje v križ! Ozirajmo se v križ in v njem odkrivajmo načrt za svoje življenje. Tudi obhajilo in sveta maša naj bosta ponovno prečiščena, zlasti sedaj ko čutimo in vemo, kako je težko, ko ne moremo v občestvu prihajati k maši in obhajilu. Naj izidemo iz te preizkušnje pogumni in vedri in naj bo tudi ta stiska odraz našega življenja v duhu.

Molimo, da bi srečali tistega, v katerem je novo rojstvo, novo življenje!

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Hinh anh cua tranvinhphuc77

Obj.: MG