8. maj: Kdor ima moje zapovedi, me ljubi

Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, me ljubi«. Po domače bi rekli: ljubezen do Boga je treba pokazati z dejanji. Tudi starši se ne zadovoljijo s tem, da jim otroci z besedami ponavljajo: »Rad te imam.« Če ne upoštevajo njihovih želja in ukazov, njihova ljubezen nima nobene življenjske vrednosti.

Preskusni kamen naše ljubezni do Boga, kar je dejansko naša vera, je uresničevanje Jezusove največje zapovedi. V njej je povzetih deset Božjih zapovedi, ki urejajo človekov odnos do Boga, Stvarnika in Očeta, in do soljudi, ki so zaradi skupnega Očeta naši pravi bratje in sestre. V obe smeri ima ta »največja zapoved« enako težo. Pobožen ljudomrznež je od Boga bolj oddaljen kot pa tisti, ki zna ustvarjati prisrčne medčloveške odnose, čeprav Boga z jezikom ne priznava.

Pomembno se je odpreti delovanju Svetega Duha. Jezus obljublja apostolom in vsem svojim učencem Duha resnice. To je tista oživljajoča moč, ki v nas, če mu ne postavljamo ovir, rodi sadove krščanskega življenja, življenja po Božjih zapovedih.

Apostol Pavel v svojem pismu Galačanom našteva za življenje silno dragocene »sadove Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje«. Roditi te sadove pomeni »imeti Jezusove zapovedi in jih spolnjevati«. Ali z drugimi besedami – ljubiti Boga.

Naše krščanstvo se mora »učlovečiti«. To zahtevo je izrazila Cerkev na pragu tretjega krščanskega tisočletja, ko pravi: »Veselje in upanje, žalost in tesnoba
današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih, je hkrati tudi veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev.«

Jezus kot “dokaza” naše ljubezni ne izpostavlja redne molitve ali hoje k maši. Ne imenitnih besed ali poglobljenih misli. Niti velikih pobožnosti. “Kdor me ljubi, mi je poslušen.” Pazi na moje besede kot stražar. Ker biti poslušen Jezusu pomeni biti poslušen Očetu. Kdor pa je poslušen Očetu, mu dela največje veselje, saj gradi Kraljestvo. Pa saj vemo, da ljubezen ni v velikih početjih, ampak v združitvi src. Če torej združimo svoje srce z Bogom v tem, da vztrajno in brez prenehanja delamo dobro iz ljubezni, je to tisto, kar hoče Bog. Kaj pa hoče Bog nas vedno znova spominja in poučuje Sveti duh, ki nam je učencem podarjen.

Končno si vsakdo izmed nas želi biti ljubljen ne zaradi tega, ker je uspešen, strpen, nadarjen ali bogat, ampak zato, ker je enkratna in neponovljiva oseba. Tako ljubi Bog svoje ljudstvo in tako ljubi vsakega izmed nas in tako želi, da ljubimo drug drugega. In v tem je tudi rešitev: najprej moramo mi okušati neskončno božjo ljubezen do nas in šele potem bomo lahko v moči te ljubezni mi ljubili druge. Neizpodbitno namreč velja, da samo ljubljen človek lahko ljubi, kakor tudi neizpodbitno velja, da ranjeni človek rani. Jezus nas vabi, da odpremo svoje srce za Boga in za svojega bližnjega. Predvsem pa odprimo svoje srce za neskončno Božjo ljubezen, da bomo v moči te ljubezni ljubili druge ljudi.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Pexels

Obj.: MG