9. avgust: Moliti bodo v duhu in resnici

Današnji evangeljski odlomek je kot nalašč za trenutne razmere, znotraj katerih živimo. Pripoveduje namreč o ‘zavrženi’ Samarijanki in ‘čistem’ Judu. Ustavil se bom pri središčnem stavku današnjega evangelija, ki je v Jezusovih besedah: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici.«

Evangeljski odlomek nas želi preprosto prečistiti. Prečistiti hoče naše namene, ki vodijo naše misli in naše delovanje. To želi povedati Jezus tudi s svojim srečanjem s Samarijanko. Njegov namen je čist. Lahko bi se umaknil – ker je Samarijanka nečista – okužena z neprimerno osebno in narodno zgodovino. Lahko bi jo izkoristil – ker je manj vredna in jo z viška gledal, ko zajema vodo zanj. Lahko pa zelo neugoden položaj izkoristi, da ji spregovori na srce, da jo sreča v globini, da ne govori praznih besed, ampak jo pelje prek srečanja s seboj, k srečanju z Bogom in ne nazadnje z njim kot Judom. Vse je lahko priložnost za poglobljen odnos do sebe, do bližnjega in do Boga, kakor je lahko tudi vse opravičilo, da ničesar ne naredimo v tem čistem duhu. Lahko bi rekli, da Jezus Samarijanki kaže na tisto o čemer govori, ko pravi: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.«

Jezus nas s srečanjem s Samarijanko vabi, da smo pozorni na vzgibe in gremo globlje. Vabi nas, da se ne držimo črke, ampak vstopamo globlje in delujemo iz Duha. Naj se ne ustavljamo pri videzu, ampak delujemo iz čiste resnice.

Premislimo, kaj pomeni to, da molimo v duhu in resnici. Gre za molitev, ki prihaja iz srca in jo navdihuje Sveti Duh. Za molitev je zelo pomembno, da je iskrena. Vendar iskrena molitev še ni nujno resnična. Resnična je tista molitev, ki je rojena iz Duha. Resnici na ljubo, ljudje velikokrat molimo površno, brez srca. Nismo vedno v odnosu z Bogom, ko molimo. Molim takrat, kadar sem v živem odnosu z Bogom. Molim takrat, ko me molitev dela drugačnega, boljšega.

Moliti Boga v resnici pomeni, častiti ga v luči Jezusovega razodetja. Pomeni, da ga častimo tako, kot ga časti njegov Sin. Jezus je imel oseben in prisrčen odnos s svojim Očetom. Večkrat se je umaknil v samoto in se tam pogovarjal z njim. V pogovoru z Očetom je prejemal moč za svoje poslanstvo. Sicer pa se Bog razodene vsakemu, ki je dovolj ponižen in odprt.

Taka molitev človeka posvečuje, ga dela bolj Božjega, bolj svetega. To se navadno opazi tudi na zunaj. Človek, ki moli v duhu in resnici, je lep. Bog sije skozi njega.

Moliti v duhu in resnici, pomeni moliti z globoko željo, da bi stopili v stik z Njim, ki je naš Stvarnik in Odrešenik, ki želi voditi naša življenja. Navada je lepa stvar, a se ne smemo se zadovoljiti z njo, vedno nas mora voditi Duh, ne črka. Ne zadošča spolnjevanje pravil. Če hočemo srečati Boga, nas mora voditi želja po srečanju z njim. Pravila ne zadoščajo. Prav je, da je molitev lepa, da ne vzbujamo pohujšanja, a ne smemo se ustaviti pri videzu. Vse mora biti v prizadevanju, da molimo v resnici.

Pristna molitev nas vodi v stik z resnico o sebi in nam daje moč, da jo živimo. Molitev nas prečisti  in dvigne iz vrtenja okrog sebe v božji pogled.

Odrinimo na globoko. Prečiščujmo svoje vzgibe in skušajmo naravnavati naše molitve v luči duha in resnice.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG