28. avgust: Gorje vam pismouki in farizeji

Jezus izreka najhujše gorje tistim, ki so poučeni o Bogu, a živijo in učijo tako, da so vsem v pohujšanje in pogubo.

Več ko veš, večja je tudi skušnjava, da bi druge imel za nevedne, naivne in zablodele. Njihove izjave in dejanja se ti zdijo smešna in zapravljanje časa. Tebi pa je jasno – in s pogumno urnostjo se vzpenjaš proti nebesom.

Oh, kako sladka skušnjava! Še samemu Bogu bi najraje svetoval, kako naj bo bolj učinkovit in prodoren.

V podjetju  se je skoraj bolje zameriti direktorju kot pa vratarju. Pa čeprav vratar v bistvu ni nič, ne po sposobnostih ne po pomenu za uspešnost podjetja. Osornega in nesposobnega vratarja šef po hitrem postopku zamenja.

Ne bodimo v veri osorni “vratarji”, naša vera naj ne bo hladna ustanova nekega birokratskega okenca – naj bo topel dom, kjer so vsi dobrodošli in postreženi.  Ker je tak naš Bog!

Jezus je hodil po vaseh, zbiral okrog sebe ljudi in posebno pozornost nameni najbolj revnim, zapostavljenim, grešnim, bolnim itd. Kaj hoče doseči s tem? Pravzaprav Jezus s tem, ko zbira okrog sebe grešne in zavržene, ne govori, da so ti sami po sebi boljši, ampak da so prav tako njegovi otroci. Mogoče kristjani pogosto razumemo evangelij narobe in potem brezglavo strežemo revežem, ali pa se s tem sploh ne ukvarjamo in to Jezusovo, čeprav temeljno držo,  preskočimo in rečemo, da je odnos do ubogih le ena od drž, češ da je mnogo pomembnejših. A v zvestobi evangeliju ne moremo mimo tega, da je Jezusova prva naloga zbrati okrog sebe uboge in izgubljene božje otroke. To pa govori o preseganju vprašanja: Kdo je največji. Kakor se Bog Oče nikomur ne odpove, nikogar ne zavrže, tako ne sme nihče od nas nikogar zavreči. Bistvo Jezusovega pristopa je sprejeti, ne pa zapirati, kar so delali farizeji in pismouki!

Biti deležen božjega kraljestva pomeni, posnemati Jezusa v tem, kako sprejema zapostavljene, s tem sprejeti božjo logiko, logiko nebeškega Očeta, ki vsakega sprejme kot svojega otroka. Največji bo torej tisti, ki bo kakor skrben oče, pozoren do vsakega, da bi se ne izgubil iz družine, da bi ne zapravil življenja zunaj domačega doma.

Kdo bo torej največji? Ne kdor bo grešen, kdor bo reven, razcapan in bolan, prav tako ne, kdor bo farizejsko popoln, ampak tisti, ki bo skrbel za svoje bližnje tako, kakor skrben oče, oz. ki bo v bližnjem videl svojega brata, svojo sestro in zanju poskrbel. Odrešenje je pravzaprav obnovitev zavesti, da smo vsi otroci istega očeta, da je Bog naš ljubeči Oče, med seboj pa smo bratje in sestre. To ni le pobožna misel, ampak zaveza za vernika, da v bližnjem vedno in povsod vidi brata ali sestro.

Kdo je zato deležen največ kritike: farizeji in pismouki, ki so se imeli za boljše in so s tem odrivali slabše od sebe proč in jim niso pustili vstopiti v božje kraljestvo, v božjo ljubezen.

Jezus ne poveličuje ne revščine, ne grešnosti, ampak poudarja, da smo vsi otroci istega nebeškega Očeta. Največ, kar lahko torej naredimo je, da sprejemamo v ljubezni. V tej luči je mogoče lažje razumeti, zakaj naj bi služili in ne gospodovali.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG