31. avgust: Čakamo pripravljeni

Čujte!’ To je Jezusov poziv iz današnjega evangelija. To je koristen opomin, ki nas spomni, da življenje nima samo zemeljske razsežnosti, temveč se razteza ‘onkraj’, kakor rastlina, ki klije iz zemlje ter se odpira proti nebu.  Vsak človek, ki je obdarjen s svobodo in odgovornostjo bo dal obračun, kako je živel in kako je uporabljal svoje sposobnosti. A jih je obdržal zase ali pa jih je uporabil tudi za dobro drugih.

Čuječ človek pa je tisti, ki sprejme povabilo k čuječnosti in se ne pusti prevladati spancu malodušnosti, brezupju, obupu in hkrati zavrne privlačnosti tolikšnih nečimernosti, ki jih je svet poln in zaradi katerih se žrtvuje tako čas kot osebno in družinsko vedrino.

Na žalost se mi pogosto znajdemo v stanju nezvestobe Gospodovemu klicu, kajti on nam kaže dobro pot, pot vere in ljubezni, a mi pogosto iščemo svojo srečo drugje.

Biti pozorni in čuječi sta predpostavki, da ne blodimo »daleč od Gospodovih poti«, izgubljeni v svojih grehih in svoji nezvestobi in pogoja, da dovolimo Bogu vstopiti v svoje življenje in nam s svojo navzočnostjo polno dobrote in nežnosti povrne smisel in vrednote.

“Bodite budni – bodite pazljivi, da svojega življenja ne prespite”, bi tudi lahko rekli. Vsaka ura našega življenja prinaša s seboj izziv, da sprejmemo odločitve. Sprejmímo jih skrbno, saj si s tem oblikujemo prihodnost, ki nam bo v obsodbo ali v blagoslov, pri tem pa ne pozabímo, da je prihodnost navsezadnje neznana in onkraj vseh človeških načrtov. Biti buden pomeni, zaznati to notranjo razpetost in vzdržati – odgovorno načrtovati in oblikovati svoje življenje, in hkrati ostati notranje svoboden.

Četudi so bili Jezusovi učenci pogosto negotovi glede Jezusovih napovedi, Jezus sam v današnjem odlomku evangelija daje absolutno gotovost, da se bodo uresničile tudi besede, ki zadevajo njegov prihod, njegovo vrnitev. Nihče ne ve ne za tisti dan ne za tisto uro. Edina gotova stvar je, da bo tisti dan nenaden; prišel bo, ko ga nihče ne bo pričakoval, in bo dan sodbe, ločitve dobrih od hudobnih.

To nas postavlja v položaj neposrednega pričakovanja. Jezusove besede namreč dajo čutiti, da bo ta dan skoraj prišel. Namen Jezusovih besed ni vzbujati strah, pač pa ohranjati upanje živo.

Ljudje neradi čakamo. Če moramo čakati, postanemo živčni. Pomislimo samo na čakanje na datum, kdaj boš lahko obiskal specialista zdravnika, ali pa na datum operacije.

Seveda pa obstaja tudi druga vrsta čakanja – veselo pričakovanje: ko starša pričakujeta otroka, ki prihaja na svet.  Pričakovanje zna biti lepo in veselo, ko čakaš na ljubljeno osebo.

Ko sem skrbel in obiskoval zelo bolnega starejšega župnika, ob katerem sem rasel in se odločil za poklic duhovnika, mi je malo pred smrtjo mirno dejal: »Sedaj čakam.« Nekoliko mi je bilo nerodno, kajti mislil sem, da bo rekel: »Sedaj čakam smrt!« Pa je nadaljeval: »Sedaj čakam Kristusa, da pride pome.« Vse življenje je bil povezan z njim. Zanj je delal, z njim trpel, njega je molil, sedaj ga je čakal v moči vere vanj in z ljubeznijo, s katero ga je ljubil. V stilu današnjega evangelija bi lahko rekel, da je budno čakal. Vera mu je pomagala, da se ni bal, ampak je pripravljen čakal Kristusa.

Moder je tisti, ki čaka pripravljen, nespameten pa tisti, ki ni pripravljen. Ne samo, da je modro pripravljen čakati Gospoda, velja tudi, da je vesel, kdor pričakuje ljubljeno osebo. Bolj ko ljubimo, bolj se bomo veselili.

Sveta Marija, zgled pričakovanja Boga in podoba čuječnosti, naj nas vodi k srečanju z njenim sinom Jezusom in poživi našo ljubezen do Njega.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG