12. september: Jezus nas uči moliti

Evangelist Luka poroča o Jezusovi molitvi: »Tiste dni je šel na goro molit in vso noč je prečul v molitvi k Bogu.« (Lk 6,12. Po tej molitvi je izmed svojih učencev izbral dvanajst apostolov. Sad Jezusove nočne molitve je bila njegova izredna moč, ki ga je spremljala čez dan: »Vsak iz množice se ga je poskušal dotakniti, kajti iz njega je izhajala moč in je vse ozdravljala.« (Lk 6,19)

Kristjani vseh časov – zlasti velikani med njimi, svetniki – so večkrat posnemali Jezusovo nočno molitev. Kontemplativni redovi imajo vsaj nekaj nočnih molitev. Sv. Bernard je v Nagovorih o Visoki pesmi zapisal:

»Za molitev pa ni pomemben samo kraj, ampak tudi čas, ko molimo. Najbolj primeren je čas počitka in nočnega spanja, ko povsod vlada globok molk; takrat se da bolj sproščeno in zbrano moliti. Jeremija je zapisal tudi to: ‘Vstani ponoči, ob začetku straž! Izlivaj svoje srce kakor vodo pred Gospodovim obličjem!’ (Žal 2,19) Kako se v tihi noči dviga molitev, katere edini priči sta Bog in angel, ki jo sprejme, da jo ponese na nebeški oltar! Kako jasna in ljuba, saj je ne moti noben krik ali hrup! In kako je slednjič čista in iskrena, saj je ne moti noben prašek svetnih skrbi in ne zapeljuje hvala ali prilizovanje gledalcev!«

Ob drugi priliki je Kristus skrajšal svoj nočni počitek in šel zelo zgodaj molit, da bi bilo njegovo apostolsko delovanje bolj uspešno.

Zakaj nas Gospod  priganja k molitvi, čeprav ve, česa potrebujemo, še preden ga prosimo? Naš Gospod in Bog ne želi šele spoznati naših želja, ki mu ne morejo biti neznane, namreč hoče, da z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje, da bi mogli prav sprejeti, kar nam namerava dati. To je nekaj velikega mi pa smo premajhni in slabotni, da bi dar prav prejeli. Bolj kot je hrepenenje goreče, lepši je uspeh. Če pravi apostol: Neprenehoma molite, ali to ne pomeni samo eno: hrepeneti neprenehoma po srečnem življenju (Avguštin, Pismo 130, 8,17-9,18).

Ne nehajmo hrepeneti po tem življenju, ki nam ga daje Gospod in Bog; ne nehajmo moliti. Nekoliko dalje moliti ne pomeni, kakor nekateri mislijo, moliti s ploho besed. Nekaj je mnogobesednost, drugo je trajno hrepenenje. Tudi o Gospodu je pisano, da je prečul noč v molitvi in da je dalje (dalj časa) molil. Tako nam je Gospod v zgled. Kadar je pobožnost res globoka  in goreča, naj v molitvi ne bo veliko besed, ampak mnogo prošenj. Moliti in pri tem mnogo govoriti, se pravi obravnavati potrebno zadevo z nepotrebnimi besedami; mnogo prositi pa pomeni trkati z vztrajno in vdano budnostjo pri njem, ki ga prosimo. Navadno to bolj opravimo z vzdihi kot z besedami, bolj z jokom kakor z govorjenjem. Kajti Bog ki je vse ustvaril, ne zahteva človeške besede, namreč postavlja naše želje pred svoje obličje in naše vzdihovanje mu ni prekrito (Avguštin, Pismo 130, 9,18-10,20).

Če pregledaš besedilo vseh svetih molitev, ne najdeš nikjer ničesar, kar ne bi bilo obseženo v Gospodovi molitvi (Očenaš) in bi bilo vanjo vključeno. Na voljo so ti te ali druge besede, če le z njimi poveš isto.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG