21. september: Jezus pokliče Mateja – Hodi za menoj

Povsem orisati lik apostola Mateja je skoraj nemogoče, ker obstaja o njem le malo poročil in še ta so po koščkih. Tisto, kar vendarle lahko storimo, ni toliko njegov življenjepis, marveč bolj njegova podoba, ki jo moremo prerisati tako, kakor nam je izročena v evangelijih.

Najprej je Matej vedno navzoč v seznamih dvanajsterih, ki jih je Jezus izvolil. Njegovo hebrejsko ime pomeni »Božji dar«. Poistoveten je z možem, ki sedi pri mitnici in ga Jezus pokliče k hoji za seboj.

Prvi preudarek je ta, da Jezus sprejme v krog svojih najožjih zaupnikov moža, ki je po običajnem pojmovanju v Izraelu tedanjega časa veljal za javnega grešnika. Matej namreč ni imel opraviti le z denarjem, ki je veljal za nečistega zaradi izvora od ljudi, ki niso spadali k božjemu ljudstvu, marveč je vrhu tega sodeloval z osovraženo, grabežljivo tujo vladavino, ki je mogla določati dajatve tudi samovoljno. Poleg tega vidijo v cestninarjih primer ozkosrčnosti. Ljudsko mnenje je cestninarje pridruževalo »razbojnikom, goljufom, prešuštnikom«. Jezus nikogar ne izključuje iz svojega prijateljstva. Nasprotno, prav tedaj, ko je sedel za mizo v hiši Mateja – Levija, je v odgovor tistim, ki so se ob tem spotikali, da se je družil z ljudmi, ki zbujajo malo zaupanja, dal tole pomembno pojasnilo: »Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. Prišel sem klicat grešnike, ne pravičnih.«

Veselo sporočilo evangelija je ravno v tem: v ponudbi božje milosti grešniku!

V Matejevem liku nam evangeliji postavljajo pred oči resnično protislovje: kdor je na videz zelo oddaljen od svetosti, more postati zgled človeka, ki je pripravljen sprejeti božje usmiljenje, in more v svojem življenju pokazati njegove čudovite učinke.

Iz svetopisemskega poročila izhaja še nadaljnji preudarek o tem, da Matej takoj odgovori na Jezusov klic: »Tedaj je Matej vstal in šel za njim.« Kratkost tega stavka razločno poudarja Matejevo pripravljenost, da odgovori na klic. To zanj pomeni, da zapusti vse, predvsem tisto, kar mu je zagotavljalo gotov vir dohodka, tudi če so bili ti dohodki često nezakoniti in nečastni. Matej je očitno razumel, da mu prijateljska zaupnost z Jezusom ni dovoljevala nadaljevati z dejavnostmi, ki jih Bog ne odobrava. Preobrnitev na sedanjost je preprosta: tudi danes ni dopustno oklepati se stvari, ki niso združljive s hojo za Jezusom, na primer nepošteno pridobljeno bogastvo.

Natančno to je Matej storil: Vstal je in šel za njim! V tem “vstal je” moremo z dobrim razlogom videti odtrganje od položaja greha in hkrati zavestno obrnitev k novemu, poštenemu življenju v občestvu z Jezusom.

Matej je avtor prvega evangelija. Matejevega evangelija, napisanega v hebrejščini ali aramejščini, nimamo več. Toda v grškem evangeliju, ki ga imamo, še naprej slišimo prepričljiv glas cestninarja Mateja, ki je postal apostol in s tem nam nenehno oznanja odrešujoče Božje usmiljenje. Poslušajmo to sporočilo sv. Mateja in ga vedno znova premišljujmo, da se tudi mi naučimo vstati in odločno hoditi za Jezusom.

Matej pripoveduje, kako ga je Jezus poklical. Le Matej sam se imenuje Matej, ostali evangelisti ga imenujejo Levi, cestninar. Matej pa sebe vidi kot cestninarja, ki ga je Jezus poklical. On se ima za enega od nepoštenih in zaničevanih sodelavcev rimskega okupatorja. Grešniki, cestninarji, ki jih Jezus pokliče prebujajo pohujšanje. Matej se predstavi kot odpuščeni in poklican grešnik. S tem nam pove, v čem je apostolova poklicanost. Najprej in predvsem je apostol poklican priznati in sprejeti Gospodovo usmiljenje, do sebe in vseh, ki jih srečuje na poti za Njim. Cerkveni očetje pogosto govorijo o apostolih kot o knezih cerkve. Matej sebe ne predstavi kot kneza, ampak kot odpuščenega grešnika. Na tem je utemeljena poklicanost apostolov: sprejeti Gospodovo usmiljenje, dojeti lastno bedo in majhnost ter jo sprejeti kot prostor, iz katerega se širi na vse neskončno Božje usmiljenje. Tisti, ki je globoko doživel Božje usmiljenje, je pripravljen na pristni apostolat. Kdor te globoke izkušnje nima, se bo težko dotaknil globin srca drugih in težko posredoval Božjo usmiljeno ljubezen do slehernega sina in hčere. Resnični apostol je poln ponižnosti, krotkosti, potrpežljivosti, ker je v prvi osebi doživel Božjo potrpežljivost, krotkost in ponižnost v odnosu do sebe. Božja ponižnost se sklanja h grešnikom, nas kliče in potrpežljivo dviga in pošilja. Prosimo Gospoda za globoko doživetje lastne majhnosti in njegovega neskončnega usmiljenja. Odpuščeni grešniki smo. Bog nam je že vnaprej odpustil tudi vse grehe, ki jih zaradi njegove milosti in bližine nismo storili (Avguštin). Skupaj se veselimo Božje dobrote in usmiljenja.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG