25. oktober: Ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov
Današnji evangelij je ves usmerjen v prihodnost, v nebo. Vernik namreč ostaja buden in čuječ, da bo lahko sprejel Jezusa, ko bo prišel v svoji slavi. Gospod preko zgledov iz vsakdanjega življenja opominja svoje učence, torej nas, da bi živeli v tej notranji pripravljenosti kot tisti služabniki iz prilike, ki čakajo na prihod svojega gospodarja. »Blagor tistim služabnikom,« pravi Jezus, »ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel čuječe« (Lk 12,37). Bedeti moramo torej v molitvi in izvrševanju dobrih del.
Jezus nam je v današnjem evangeliju preko prilik pokazal, kako nas mora pričakovanje njegovega prihoda spodbujati k vedno bolj obilnem življenju, polnem dobrih del. Povabil nas je torej, naj uporabljamo stvari brez sebičnosti, žeje po posedovanju ali obvladovanju, temveč po Božji logiki, ki je pozornost do drugega, logiki ljubezni, kakor je jedrnato napisal Romano Guardini: »V takšni obliki odnosa, ki izhaja iz Boga in je usmerjen v Boga.«
Današnje bogoslužje nas hoče torej povabiti k razmišljanju o ‘življenju v prihodnjem veku’, kakor vsakič v veroizpovedi izpovemo našo vero. To je povabilo, naj naše bivanje mineva na moder in previden način, s pozornim pogledom na našo usodo, torej na resničnosti, ki jim pravimo poslednje: smrt, poslednja sodba, pekel in raj. Ravno s tem pa prevzemamo odgovornost za ta svet in tako gradimo boljši svet.
Kristjan je vedno v neki napetosti, gibanju, pričakovanju, čuječnosti in nenehnem razponu med tem, kar je že dosegel, in končnim ciljem, ki ga ima pred seboj – združenje z Bogom v nebeškem kraljestvu. Naše pravo delovanje je služenje bližnjemu in Bogu, ki biva v njem.
Vera je temelj slehernega upanja. Zelo pomembno je, da zaupamo svojemu Stvarniku in Odrešeniku.
Kaj pa lahko naredi človek brez Boga? Mi si sicer domišljamo, da smo mogočni, a nas lahko uniči mikroskopsko majhna bakterija. Vse naše bogastvo nam nič ne pomaga, če nimamo zaupanja v Božjo previdnost. Jezus nas vabi, da ne navezujemo svojega srca na minljive stvari, ki nas zadovoljujejo v tem življenju, ampak imamo oči in srce odprto za to, kar ostane večno – za ljubezen in dobroto, predvsem pa usmiljenje. Jezus nas vedno znova vabi k čuječnosti, da ne pademo v miselni tok tega sveta, ki temelji na uživaštvu in je brezbrižen do ubogih in ljudi, ki so v stiski. Zato zgradimo svoje življenje na pravem temelju: na Bogu, ki se nam razodeva v Svetem pismu.
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: Unsplash
Obj.: MG
Povej naprej.
Oglejte si še
