7. november: Vabilo na praznovanje

Današnji evangeljski odlomek spet govori o Božjem velikodušnem klicu, tokrat k razkošni pojedini. Ponovno pa pričakuje, da bomo njegovo povabilo sprejeli. Povabilo na nas nalaga resnično odgovornost. Vendar je tako enostavno vzeti Božjo radodarnost za samoumevno in najdemo izgovore, da se ne odzovemo. Kar vprašajmo se: K čemu me Bog vabi na tej točki mojega življenja? Sem tako dober v iskanju izgovorov, da se ne odzovem na njegov klic? Sem odlašalec, ki svoj odziv prelagam na primernejši trenutek?

Jezus nam sporoča, da si Bog želi praznovati veselo slavje z nami, s točno takimi kot smo, skupaj z vsemi našimi slabostmi, našimi nemočmi in z našimi ponavljajočimi neuspehi? Bog nas vabi, pa vendar nas nikoli ne sili. Božje povabilo je mišljeno kot darilo za naše odrešenje, če ga bomo sprejeli, pa je prepuščeno naši popolnoma osebni odločitvi. Iz tega je tudi razvidno, katere krščanske osebne drže nam želi približati ta svetopisemski odlomek – čuječnost za naše odločitve in zavest o odgovornosti, da s svojimi odločitvami in njihovimi posledicami sooblikujemo naše življenje in svet – v odrešenje ali v pogubo. Vprašanja za nas, ki odzvanjajo v tem svetopisemskem odlomku, se odkrivajo sama od sebe – kako odgovorimo na Božje povabilo? Katera opravičila nam pridejo na misel? Kaj nam je (bolj) pomembno? Za kaj si vzamemo čas? Na katerih svatbah želimo plesati? Glede na to, če temu klicu sledimo ali ne in če sledeč temu klicu naš odnos oblikujemo v skladu z Jezusovim sporočilom in dejanji, se bo to prepoznalo iz tega, kar izžarevamo. Kristjan je človek, v katerem gledamo Jezusa. Ko nas kdo opazuje, lahko v nas vidi Jezusa?

Božja velikodušnost ni ovirana z našo malomarnostjo ali pomanjkanjem odziva. Mi smo velikokrat razočarani, ki je podobno gospodarjevemu v današnjem evangeliju, ko nihče ni imel časa, da bi se odzval povabilu. Podobne izkušnje ima marsikateri duhovnik, ko vabi na srečanja otroke, mlade ali odrasle, a se ti ne odzovejo. Končno bi najbrž vsak človek lahko povedal svojo izkušnjo, kako je bila njegova dobra volja zavrnjena, in tako izrazil eno temeljnih izkustev življenja, da je človeška ljubezen večkrat zavrnjena.

S podobno bolečino zavrnjene ljubezni se srečuje gospodar v priliki današnjega evangelija. Povabljeni se niso zmenili za njegovo povabilo. Vse jim je bilo pomembnejše. Kar predstavljam si lahko izgovore, ki so jih navedli. Nekateri so zapisani. Ta je kupil vole, oni šel po kupčiji, a nobeden ni imel časa priti na svatbo. Tudi danes je eden najpogostejših izgovorov, ki jih navajamo in slišimo: »Nimam časa!«

Izgovore bi razumeli, če bi gospodar vabil na delo, a vabi k lepi in prijetni stvari: na praznovanje. Gostija pa je v svetopisemski govorici več kot samo gostija. Kristus sam primerja nebeško kraljestvo z gostijo, saj je simbol sožitja, veselega druženja in spoštovanja vsakega udeleženca. A ljudje so gluhi za to vabilo! Kolikokrat slišim: »Gospod, nimamo časa za mašo! Veste, naš otrok ne more hoditi k verouku. Veste, krožki, odbojka, nogomet, flavta, orkester pa nastopi …« Pri malo večjih pravijo: »Ob nedeljah pa naj malo pospi, saj je ves utrujen od šole in zahtevnosti. Naj se naspi!«

Za Boga ni časa. Vabilo na Gospodovo gostijo ostaja neodprto. Gospodar v priliki nas vabi tudi na nedeljsko praznovanje. Mu bomo kot družba in kot posamezniki prisluhnili? Bomo vzeli zares nedeljski počitek, ki omogoča praznovanje? Ali mu bomo kot ljudje v priliki odgovorili, da ne moremo priti, ker nimamo časa, in si tako nakopali pogubo?

Sam vsak dan molim, da ne bi bil gluh za njegov klic, ampak da bi bil pripravljen velikodušno odgovoriti po svojih najboljših močeh. In to prosim tudi vas, molite, da bi slišali Njegov klic!

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: MG