18. november: Sodnik in vdova – zgled molitve

Za dober zgled vztrajne molitve Jezus postavi neko vdovo, ki se bori proti krivici v svojem življenju. Je nekakšen protestnik proti krivicam v družbi. Ona ve, da je nekaj narobe in ji za to ni vseeno. Ni ji vseeno!

Jezus zahteva vztrajno molitev. Vztrajna molitev pomeni, da je trdna, redna, dolgotrajna. Ta poudarek prihaja od Jezusa samega, ki je pripovedoval priliko o nadležni vdovi prav zato, da bi nam vcepil v glavo, da je treba »vedno moliti in se ne naveličati«

»Neprenehoma« oz. vztrajno moliti pomeni predvsem biti zvest času, ki sem si ga določil za molitev, da je zlahka ne prelagam na kasneje. Pomeni tudi od časa do časa poživiti stik z Bogom s pomočjo kratkih molitvenih vzdihov k Bogu, »ki so kakor izstreljene puščice«. Danes veliko ljudi izkuša nenehno molitev prav s pomočjo mirnega in tihega ponavljanja kratkega vzklika ali pa le Jezusovega imena.

Toda naše razmišljanje o molitvi bi bilo nepopolno, če ne bi vsaj nekaj majhne pozornosti namenili evangeljskemu odlomku. Rekel sem, da nas Jezus v tem odlomku ne poučuje o molitvi z besedami, ampak z dejanji, ko nam v živo pokaže, kako je potrebno moliti. Njegova molitev je nepremagljivi vrh sleherne molitve.

Ves temeljni nauk je tukaj. Dejansko se vse Jezusove molitve, ki jih najdemo v evangelijih, začenjajo s  sinovskim vzklikom, Aba! – Oče. Tukaj odpade vsak občutek hlapčevanja, ki ga v človeški govorici zlahka pridenemo besedi molitev. Sv. Pavel piše: »Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: ‘Aba, Oče!’«

Pa ne samo to. Jezus nas ne uči le, s kakšnim duhom naj molimo, ampak tudi, za kaj naj molimo. Pokaže nam, kaj naj bi bila velika skrb kristjana, ki moli: poveličevanje Boga. »Jaz sem te poveličal na zemlji … Razodel sem tvoje ime ljudem.« Tudi v Očenašu nas uči moliti: najprej naj bo posvečeno Božje ime, naj pride njegovo kraljestvo, naj se zgodi njegova volja in šele v drugem delu nas uči prositi za vsakdanji kruh in vse druge stvari, ki jih potrebujemo. »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo«.

Krščanska molitev ne sme biti usmerjena na nas same, ampak na Boga; v njenem središču mora biti Bog, ne človek. Čudovit zgled nam dajo apostoli, ki so takoj po prejemu Svetega Duha, ki jih je gotovo navdihoval, začeli v različnih jezikih oznanjati »velika Božja dela«. Tudi naša molitev bi si morala privzeti tega duha širine, morala bi si nadeti krila, ne pa se plaziti po tleh med materialnimi potrebami in vsakdanjo tesnobo. Polni zaupanja moramo reči z besedami psalma: »Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se bal?«

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: MG