Papeževa kateheza o jaslicah: Učijo nas zmernosti in veselja

Papeževa kateheza <em>o jaslicah:</em> <strong>Učijo nas zmernosti in veselja</strong>
Kateheza med splošno avdienco v sredo, 20. decembra, zadnjo pred božičem, je bila namenjena drži, ki naj bi jo kristjan zavzel pred jaslicami. Sveti oče je v osredje postavil zmernost in veselje. Opozoril je na nevarnost, da bi božič zamenjali s pretiranim nakupovanjem daril ter na prvo mesto postavili stvari in ne oseb. Povabil je, naj stopimo k jaslicam in jih motrimo, pri tem dopustimo, da v nas prebudijo občutenja bližine, nežnosti in sočutja.

Svetopisemski odlomek: Lk 2,10-12

Angel pa je rekel pastirjem: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.«

Kateheza: Jaslice v Grecciu, šola zmernosti in veselja

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Pred 800 leti, na božič leta 1223, je sveti Frančišek v Grecciu postavil žive jaslice. Ko pripravljamo jaslice po domovih in na mnogih drugih krajih, je dobro, da ponovno odkrijemo njihov izvor.

Kako so nastale jaslice? Kakšen je bil namen svetega Frančiška? Najdimo ga v njegovih besedah: »Rad bi upodobil Dete, rojeno v Betlehemu, in na nek način z očmi telesa videl težave, v katerih se je znašel zaradi pomanjkanja stvari, potrebnih za novorojenčka, kako je bil položen v jasli in kako je ležal na senu med volom in oslom« (Tomaž Čelanski, Prvi življenjepis, XXX, 84: FF 468). Frančišek ne želi ustvariti lepega umetniškega dela, ampak želi z jaslicami vzbuditi čudenje ob skrajni ponižnosti Gospoda, ob težavah, ki jih je iz ljubezni do nas trpel v revni betlehemski votlini. Življenjepisec svetnika iz Assisija namreč zapiše: »V tem ganljivem prizoru sije evangeljska preprostost, hvali se revščina, priporoča se ponižnost. Greccio je postal kot novi Betlehem« (ibid., 85).

Izpostavil sem besedo čudenje. To je pomembno. Če kristjani gledamo na jaslice kot na neko lepo, zgodovinsko ali versko stvar ter molimo, to ni dovolj. Pred skrivnostjo učlovečene Besede, pred Jezusovim rojstvom, je potrebna verska drža čudenja. Če pred skrivnostmi nimam tega čudenja, je moja vera površinska, je »informacijska vera«. Tega ne pozabite.

Značilnost jaslic je, da so se rodile kot šola zmernosti. In to nam ima veliko povedati. Danes namreč obstaja tveganje, da izgubimo to, kar v življenju šteje, je veliko in se paradoksalno poveča ravno ob božiču: potopljeni smo v potrošništvo, ki razjeda njegov smisel. Potrošništvo božiča. Prav je, da se želimo obdarovati, a nakupovalna mrzlica preusmerja pozornost in nimamo več božične zmernosti. Ni več notranjega prostora za čudenje, ampak le za pripravo praznovanj in zabavo. Kar je dobro, a s kakšnim duhom vse to počnem.

Jaslice so nastale zato, da bi nas usmerile k tistemu, kar je pomembno: k Bogu, ki prihaja, da bi prebival med nami. Zato je pomembno zreti v jaslice, ker nam pomagajo razumeti, kaj je pomembno: temeljni odnosi, kot je družina, Jezus Jožef in Marija, ter ljube osebe, ki jih predstavljajo pastirji. Osebe so pred stvarmi. Mi pa velikokrat postavimo stvari pred osebe. Kar ne deluje.

Jeslice v Grecciu pa nam poleg zmernosti govorijo tudi o veselju. Veselje je nekaj drugega kot zabava. Zabavati se ni nekaj slabega, če se odvija na pravi način. Ni slaba stvar, saj je nekaj človeškega. Veselje je še nekaj globljega, še bolj človeškega. Včasih obstaja skušnjava, da bi se veselili brez veselja, ustvarjali hrup, kjer ni veselja. To nekoliko predstavlja lik klovna, ki druge nasmeje, njegovo srce pa je žalostno. Veselje je izvor dobre zabave za božič. O veselju je Tomaž Čelanski zapisal: »In prihaja dan veselja, čas veselja! […] Frančišek […] je sijoč […]. Ljudje se zgrinjajo in se veselijo z radostjo, ki je še nikoli niso okusili […]. Vsi so se vrnili domov polni neizrekljivega veselja« (Prvi življenjepis, XXX, 85-86: FF 469-470). Zmernost, čudenje, vodi v veselje, resnično veselje in ne tisto umetno.

Toda od kod je prihajalo to božično veselje? Zagotovo ne iz tega, da so domov prinesli darila ali da so doživeli razkošno praznovanje. Ne, to je bilo veselje, ki se razlije iz srca, ko se z roko dotaknemo Jezusove bližine, nežnosti Boga, ki človeka ne pusti samega, ampak ga tolaži. Bližina, nežnost in sočutje so tri Božje drže. Bližina, nežnost in sočutje. Ko gledamo jaslice in pred njimi molimo, lahko vsi čutimo te lastnosti Gospoda, ki nam v življenju vsak dan pomaga.

Dragi bratje in sestre, jaslice so kot majhen vodnjak, iz katerega črpamo Božjo bližino, vir upanja in veselja. Jaslice so kot živi evangelij, domači evangelij. So kot vodnjak v Svetem pismu, so kraj srečanja, kjer lahko Jezusu prinesemo pričakovanja in skrbi življenja, kot so to storili pastirji iz Betlehema in prebivalci Greccia. Jezusu prinesti pričakovanja in skrbi življenja. Če bomo pred jaslicami Jezusu zaupali vse, kar nam je drago, se bomo tudi mi »silno razveselili« (Mt 2,10). To je veselje, ki izvira iz kontemplacije, iz duha čudenja, s katerim motrimo te skrivnosti. Pojdimo pred jaslice. Vsak naj pogleda in dopusti, da bo srce nekaj začutilo.


Vir: Vatican News

Foto: Canva

Obj.: NN

Povej naprej.