O-antifona na soboto 20. decembra: O, ključ Davidov, reši iz ječe jetnika!

Na soboto, 20. decembra v božični osemdnevnici pojemo naslednjo O-antifono:

O ključ Davidov in žezlo Izraelove hiše,
ki odpreš in nihče ne zapre,
zapreš in nihče ne odpre: pridi in reši iz ječe jetnika,
ki sedi v temi in smrti senci.

Razlaga

Besedno zvezo »ključ Davidov« najdemo v knjigi preroka Izaija (22,22). V odlomku Bog govori o novem oskrbniku templja. »Ključ« je bil takrat težek, nazobčan zatič, ki je odpiral vrata kraljevske palače. Kdor ga je posedoval, je upravljal z vso Davidovo hišo.

To Izaijevo besedo najdemo tudi v Razodetju (3,7), kjer Gospodar opogumlja tiste, ki so mu zvesti v težkih in brezupnih razmerah in občutijo svojo nemoč. Ustvaril bo nove možnosti; ljudi, ki so v popolni zmoti, bo pripeljal na pravo pot, verujočim pa odprl vrata v nebeški Jeruzalem.

Te preroške besede dajejo upanje in vlivajo pogum vsem, ki obupujejo. Odrešenik Jezus Kristus je resnični lastnik ključev nebeškega kraljestva. On je torej tisti, ki je hkrati oskrbnik in vladar; vrata v odrešenje, ker je edini Močni. Kdor se iskreno obrne nanj, se mu odpre svet, ki ga prej ni mogel niti slutiti, kaj šele zaznati. Hkrati pa Gospod odpira vrata zakrknjenih src, ob katerih človeška moč popolnoma razvodeni. K temu Mogočnemu kličemo tudi mi iz stiske brezupa in teme: »Pridi in reši iz ječe jetnika, ki sedi v temi in smrtni senci!« Kličemo, ko smo ujeti v lastne želje in predstave ter ždimo za zapahnjenimi vrati lastnih src, ne odpremo pa Gospodu, ki stoji pred vrati in trka. Tako kličemo tudi ob pogledu na osamljene in stisko pred Bogom zaprtega sveta, obdanega s hrupom greha. Pridi in nas reši iz ječe, vodi nas iz smrti in teme v tvoje življenje in luč!

O-antifone

Adventne večere po 17. decembru oblikuje niz sedmih t. i. velikih O-antifon – antifon Marijinega slavospeva, ki se začenjajo z vzklikom »O«: O Sapientia, O Adonai, O Radix Jesse, O Clavis David, O Oriens, O Rex gentium, O Emmanuel. Antifone so nastale najpozneje v 8. stoletju, ko jih omenjata srednjeveška učenjaka Alkuin ter Amalarij iz Metza in so bile del liturgije v Rimu. Njihova besedila so napisana po istem vzorcu: najprej nagovarjajo Kristusa z različnimi imeni (»modrost«, »ključ Davidov« itd.), ki se navezujejo na Izaijeve prerokbe, nato pa sledi prošnja »pridi« (»veni«). Vrstni red Jezusovih imen je povezan z odrešenjsko zgodovino: gre od večne Modrosti, ki je bila tu ob začetku stvarjenja, preko bibličnih oseb iz različnih časov do dolgo pričakovanega Emanuela. Prve črke Kristusovih imen v antifonah od zadnje proti prvi dajo akrostih »ero cras« (»jutri bom [z vami]«), ki je skrita adventna obljuba na prošnje »pridi«. To je morda naključje, saj antifone niso imele enake razporeditve v vseh tradicijah.

O-antifone sodijo med zaklade srednjeveškega korala in so bile priljubljen del odštevanja dni do božiča. Pravica do intoniranja (oz. začenjanja) antifon je v nekaterih cerkvenih ustanovah pripadla vodilnim dostojanstvenikom in menihom, ki so bili po svojih službah povezani s temo antifon. V mnogih benediktinskih samostanih je O Sapientia tako intoniral opat in O Adonai prior, medtem ko je O Radix Jesse začenjal vrtnar, O Clavis David pa kletar … Ponekod so vsako antifono peli po trikrat: pred kantikom, pred »Gloria Patri« in po »sicut erat«.

Vse antifone se pojejo na isto melodijo 2. modusa; do rahlih odstopanj med antifonami prihaja predvsem zaradi različnega števila zlogov v posameznih frazah.

Foto: Nadškofija Ljubljana

Vir: SKU in cerkvena-glasba.si

Obj.: L. M.