O-antifona na nedeljo, 21. decembra: “O Vzhajajoči, razsvetli vse!”

Na nedeljo, 21. decembra, pri božični osemdnevnici pojemo naslednjo O-antifono:

O Vzhajajoči,
svit večne luči in sonce pravice:
pridi in razsvetli vse,
ki sedijo v temi in smrtni senci.

Razlaga

Na začetku in na koncu današnje antifone odseva besedilo iz evangelija po Luku (1,78). Obiskalo nas bo »vzhajajoče Sonce z višave, da razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci.« Svit večne luči oznanja prihod veličastva svetlobe, ki bo prežarila ves svet. Kot zvezda danica, ki oznanja zadnjo uro noči, ki daje upanje tavajočemu v temi, tako prihaja tudi Kristus na svet, da bi v naši temi oznanjal večno Luč. To je njegov trenutek: trenutek najgloblje teme, ko srce z vso svojo močjo zahrepeni po svetlobi, ki je močnejša in mogočnejša od vseh časnih luči. Kdor izkusi Boga v taki temi, bo razumel, kaj pomeni, da »prihaja z višave«. Bog ne prihaja »od spodaj«, iz človeka, iz njegovega prizadevanja in dosežkov, temveč »z višave« in se razodeva kot Sin.

Ta Božja luč vstopa po Kristusu v temo sveta in razširja svojo čudovito svetlobo, ki je slutnja tiste svetlobe, ki nas bo nasičevala vso večnost, ko bomo gledali njegovo veličastvo, ki bo razsvetljevalo nebeški Jeruzalem. »Sonce pravičnosti« je za prvo Cerkev ena najmočnejših Kristusovih podob. Zato je tudi postavila datum njegovega rojstva na dan »rojstva nepremagljivega boga sonca«, dan Kristusovega vstajenja pa je postal »dan resničnega Sonca«. Včasih so se verniki za vsako molitev obrnili proti vzhodu, proti vzhajajoči svetlobi. K temu Gospodu, katerega blesk že odseva v naših srcih, ponovno kličemo: »Pridi in razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci!« Naj dokončno zasije dan tvojega veličastva: nad nami in nad vsem svetom.

O-antifone

Adventne večere po 17. decembru oblikuje niz sedmih t. i. velikih O-antifon – antifon Marijinega slavospeva, ki se začenjajo z vzklikom »O«: O Sapientia, O Adonai, O Radix Jesse, O Clavis David, O Oriens, O Rex gentium, O Emmanuel. Antifone so nastale najpozneje v 8. stoletju, ko jih omenjata srednjeveška učenjaka Alkuin ter Amalarij iz Metza in so bile del liturgije v Rimu. Njihova besedila so napisana po istem vzorcu: najprej nagovarjajo Kristusa z različnimi imeni (»modrost«, »ključ Davidov« itd.), ki se navezujejo na Izaijeve prerokbe, nato pa sledi prošnja »pridi« (»veni«). Vrstni red Jezusovih imen je povezan z odrešenjsko zgodovino: gre od večne Modrosti, ki je bila tu ob začetku stvarjenja, preko bibličnih oseb iz različnih časov do dolgo pričakovanega Emanuela. Prve črke Kristusovih imen v antifonah od zadnje proti prvi dajo akrostih »ero cras« (»jutri bom [z vami]«), ki je skrita adventna obljuba na prošnje »pridi«. To je morda naključje, saj antifone niso imele enake razporeditve v vseh tradicijah.

O-antifone sodijo med zaklade srednjeveškega korala in so bile priljubljen del odštevanja dni do božiča. Pravica do intoniranja (oz. začenjanja) antifon je v nekaterih cerkvenih ustanovah pripadla vodilnim dostojanstvenikom in menihom, ki so bili po svojih službah povezani s temo antifon. V mnogih benediktinskih samostanih je O Sapientia tako intoniral opat in O Adonai prior, medtem ko je O Radix Jesse začenjal vrtnar, O Clavis David pa kletar … Ponekod so vsako antifono peli po trikrat: pred kantikom, pred »Gloria Patri« in po »sicut erat«.

Vse antifone se pojejo na isto melodijo 2. modusa; do rahlih odstopanj med antifonami prihaja predvsem zaradi različnega števila zlogov v posameznih frazah.

Foto: Nadškofija Ljubljana

Vir: SKU in cerkvena-glasba.si

Obj.: L. M.