O-antifona na ponedeljek, 22. decembra: “O Kralj narodov, reši človeka!”

Na ponedeljek, 22. decembra, pri božični osemdnevnici pojemo naslednjo O-antifono:

O Kralj narodov,
in vsem zaželeni,
ter vogelni kamen, ki oboje združuješ v eno:
pridi in reši človeka, ki si ga iz prsti naredil.

Razlaga

Pravi in resnični kralj narodov je edino Bog (Jer 10,7). Samo njemu pripada moč nad človekom in njegovim srcem, kajti samo on je resnični Rešitelj sveta in človeka. To naj bi si Izrael za vedno zapomnil, o tem naj bi vedno pričeval. Toda tudi izvoljen narod si je nekega dne zaželel zemeljskega kralja. S tem pa je izstopil iz zaveze zvestobe nebeškemu Gospodu. Bog je nespametni želji popustil. Vsak, ki raje izbere zemeljskega kot nebeškega Kralja, si naloži trpljenja poln jarem. Še bolj kot Izraelce pa je breme človeških kraljestev težilo poganske narode. Hrepenijo po svobodi in resnici, po varnosti in resničnemu vodenju, po Kralju, ki jim bo prinašal mir in varnost kot dobri pastir svoji čredi. Kdor zna in more gledati z očmi vere, ta bo spoznal Kristusa, ta bo v njem videl svojega Kralja v revnem otroku, ki vedno znova neopazno in tiho prihaja na svet. Spoznal ga bo tudi v trpljenju in stiski, v velikonočnem trpljenju. Prav temu Kralju, ki te dni prihaja kot neznaten in bo vedno znova zasramovan ter zasledovan, bomo ob koncu časov vzklikali: »Velika in čudovita so tvoja dela, Gospod, Bog, vladar vsega!« V svojem iz darovanja zraslem gospostvu bo Jezus Kristus izpolnil hrepenenje vseh narodov, ki si želijo svojega kralja, dobrega pastirja. Hkrati pa je on tudi »kamen, ki so za zidarji zavrgli« in ga je Bog naredil za »vogelni kamen«, za kamen, ki povezuje zidove in oboke. Nezdružljivo združuje in razbito poenoti. Ustvarja skupnost tud, ko človeško gledano skupno bivanje ni več možno. On to zmore – včeraj in danes. V Otroku v jaslih je edinost Boga in človeka, mir, rešitev, po kateri hrepenimo.

O-antifone

Adventne večere po 17. decembru oblikuje niz sedmih t. i. velikih O-antifon – antifon Marijinega slavospeva, ki se začenjajo z vzklikom »O«: O Sapientia, O Adonai, O Radix Jesse, O Clavis David, O Oriens, O Rex gentium, O Emmanuel. Antifone so nastale najpozneje v 8. stoletju, ko jih omenjata srednjeveška učenjaka Alkuin ter Amalarij iz Metza in so bile del liturgije v Rimu. Njihova besedila so napisana po istem vzorcu: najprej nagovarjajo Kristusa z različnimi imeni (»modrost«, »ključ Davidov« itd.), ki se navezujejo na Izaijeve prerokbe, nato pa sledi prošnja »pridi« (»veni«). Vrstni red Jezusovih imen je povezan z odrešenjsko zgodovino: gre od večne Modrosti, ki je bila tu ob začetku stvarjenja, preko bibličnih oseb iz različnih časov do dolgo pričakovanega Emanuela. Prve črke Kristusovih imen v antifonah od zadnje proti prvi dajo akrostih »ero cras« (»jutri bom [z vami]«), ki je skrita adventna obljuba na prošnje »pridi«. To je morda naključje, saj antifone niso imele enake razporeditve v vseh tradicijah.

O-antifone sodijo med zaklade srednjeveškega korala in so bile priljubljen del odštevanja dni do božiča. Pravica do intoniranja (oz. začenjanja) antifon je v nekaterih cerkvenih ustanovah pripadla vodilnim dostojanstvenikom in menihom, ki so bili po svojih službah povezani s temo antifon. V mnogih benediktinskih samostanih je O Sapientia tako intoniral opat in O Adonai prior, medtem ko je O Radix Jesse začenjal vrtnar, O Clavis David pa kletar … Ponekod so vsako antifono peli po trikrat: pred kantikom, pred »Gloria Patri« in po »sicut erat«.

Vse antifone se pojejo na isto melodijo 2. modusa; do rahlih odstopanj med antifonami prihaja predvsem zaradi različnega števila zlogov v posameznih frazah.

Foto: Nadškofija Ljubljana

Vir: SKU in cerkvena-glasba.si

Obj.: L. M.