Nedelja, 4. januar 2026: 2. nedelja po božiču

2. nedelja po božiču

Ena največjih pasti božičnega praznovanja je mišljenje, da je samo sveti večer res »tisti pravi«, potem pa je vsega lepega konec. Vendar temu ni tako. Božič kot praznik dejansko praznujemo kot osmino, medtem ko božični čas traja do nedelje Jezusovega krsta. In velikokrat smo sami v tej skušnjavi, da bi nasedli videzu tistega »šampanjskega« božiča, ki hitro mine, za njim pa ostane praznina.

Da je božič nekaj trajnega, nas pravzaprav uči Marija ker  je bila tista, ki je o vsem tem kar se je zgodilo premišljevala v svojem srcu. In tudi mi smo povabljeni k temu, da te dogodke premišljujemo in ohranimo, in se tudi zahvaljujemo za vse to. Kajti božično dogajanje ni samo to, kar se je zgodilo v Betlehemu, pač pa tudi vse ozadje odrešenjske zgodovine. O tem nam pripoveduje evangelist Janez, ki je prišel, da bi pričeval o luči. Toda če te luči ne bi nosil v svojem srcu, ne bi mogel pričevati o njej.

Ohranimo to luč v srcu, ohranimo to veselje in ta mir. In ga delimo z drugimi. Naj bo srce vsakega od nas jaslice, v katerih se rodi Odrešenik.

Po današnjem evangeliju se zdi, kakor da nam je danes ostala samo še beseda …
A to je dovolj, povsem dovolj, da smo še vedno to, kar smo. Ker je prav beseda najbolj človeška stvar, kar jih imamo, saj smo ravno po njej nastali, po Besedi, zaradi nje, »Bog je rekel« (1 Mz 1,26) in smo bili, ker smo nastali, kadar je nekdo z nami stopil v odnos.

Po njej smo zdaj morda najbolj podobni Bogu, ki tudi nima drugega kakor besede. Samo z besedami nam pokaže vse, kar človek res potrebuje, da je tu, tudi v temi, tudi ko se ga ne vidi, da nismo sami, da je nekdo pozoren na nas, da mu ni vseeno. To vse zmorejo besede, dokazati ljubezen v vseh okoliščinah.

Ampak bodimo pozorni, to je mogoče, kadar so besede rojene iz ljubezni. Tako je beseda lahko tudi srečanje in dotik, je lahko objem in poljub, je lahko veselo praznovanje, varno zavetje, mehko naročje, topla bližina, kadar je beseda kakor Božja beseda, kadar je iskrena in čista, dobrohotna, miroljubna, kadar pride zato, da po njej »nekaj nastane« (Jn 1,3), in ne, da bi nekaj razpadlo in se uničilo, kadar je »v njej življenje« in »luč ljudi« (Jn 1,4), kadar pride, da daje in rase, ne da jemlje in pobija, da osvetljuje in ne zakriva. Kadar ustvarja odnos in ga ne uničuje.

Na žalost pa z besedami vse prevečkrat opletamo, se z njimi obkladamo, zmerjamo in bojujemo, bruhamo vse vrste neumnosti iz sebe, in prav to sporoča, da smo povsem izven tega, kar naj bi bili, namreč podobni Bogu-Besedi, ki odrešuje.

Obvarovati nekoga pred svojo slabo voljo, svojo grdobijo, čustvi, pred nasiljem, tudi besednim nasiljem, to pomeni biti plemenit in Božji. Beseda mora postati Bližina, potem je boljša od tišine.

Evangelij je veličastna hvalnica Besedi. Tisti Besedi, po kateri je vse ustvarjeno, in tisti Besedi, po kateri je vse odrešeno, vse dorečeno in vse povedano. To je Božja beseda, ki je prav v Jezusu Kristusu postala meso, postala je človek, torej se je učlovečila, Kajti vsaka ljubezen se mora učlovečiti, ubesediti oziroma udejanjiti. Božje učlovečenje je dokaz in potrditev, da je temu tako. Sam Jezus je prišel med nas, da bi mi vedno prihajali k Njemu in po Njem živeli. Prihodnost je zato prihodnost, da stavimo edino le na to ljubezen, saj, če bomo imeli ljubezen med nami, bomo imeli vse!

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN