Petek, 9. januar 2026: Brez skrbi bodite

Brez skrbi bodite

V evangeljskem odlomku srečamo Jezusa, ki se je umaknil na goro, kjer je vso noč prečul v molitvi. Gospod, sam, stran od množice in učencev, razodeva svojo intimno povezanost z Očetom ter kaže na potrebo po molitvi v samoti, stran od hrupa sveta. Molitev ni nikoli potrebna Bogu, mi jo potrebujemo, da se lahko ponovno uskladimo s stvarstvom in s Stvarnikom.

Ni nam dovolj le tradicionalna vera, ampak potrebujemo živi stik z Jezusom. Ko ga izgubimo, pojdimo v samoto in obnovimo ta dragoceni vir notranjega  življenja, ki ga more dati edino Bog. Naj nas ne premaga dvom, ampak imejmo neomajno zaupanje v Božjo previdnost, ki nas vodi po naših poteh. Naj nam Bog pomaga, da bi našli in ohranjali živi stik z Njim in v harmoniji vsega stvarstva slavili velika Božja dela.

Ko se je Jezus oddaljil to ne pomeni nezanimanja do drugih ali da bi prepustiti apostole same sebi.

Prav nasprotno, kot pripoveduje sveti Matej, je Jezus »primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran«  in bi jih tam ponovno srečal.

Kar se je dogajalo v čolnu z apostoli, vse to nas vabi k razmisleku o naši veri, tako kot posameznike kakor kot cerkveno skupnost – tudi o veri vseh nas, ki smo danes tukaj in pred radijskimi sprejemniki. Skupnost, ta cerkvena skupnost, to občestvo ima vero? Kakšna je vera vsakogar izmed nas in vera naše skupnosti in občestva? Čoln je življenje vsakogar izmed nas in je tudi življenje Cerkve; nasproten veter predstavlja težave in preizkušnje. Morje predstavlja sedanje življenje ter nestanovitnost vidnega sveta. Nevihta nakazuje vsakovrstno trpljenje in težave, ki stiskajo človeka. Čoln pa predstavlja Cerkev, ki jo je ustanovil Kristus in jo vodijo apostoli. Jezus želi vzgajati učence, da bodo v življenju s pogumom prenašali nasprotovanja ter zaupali v Boga.

Tako tudi mi, kar vprašajmo se kako hodimo skozi viharje življenja? Veliki mislec Romano Guardini je zapisal, ‘da je Gospod vedno blizu, saj je ob korenini našega bitja.

Gospod, še preden ga mi iščemo ali ga pokličemo, pride On sam naproti. Zniža nebo, da nas prime za roko in nas dvigne na svojo višino. Od nas pričakuje samo, da mu popolnoma zaupamo.

Današnji evangelij nas spominja, da nam vera v Gospoda in njegovo besedo ne odpira poti, kjer je vse enostavno in mirno; ne reši nas pred nevihtami življenja. Vera nam da gotovost Jezusove  Navzočnosti, ki nas spodbuja, da gremo preko življenjskih viharjev. Skratka, vera ni izhod iz življenjskih problemov, temveč podpira na poti in ji daje smisel.

Ta dogodek je čudovita podoba resničnosti Cerkve v vseh časih: čoln, ki se mora med svojim plutjem spopasti tudi z nasprotnim vetrom in nevihtami, ki grozijo, da ga prevrnejo. Tisto, kar ga rešuje, niso pogum in vrline njegovih mož: jamstvo, da ne bo potonil, je vera v Kristusa in njegovo besedo. V tem čolnu smo na varnem, navkljub naši bedi in šibkostim, predvsem kadar pokleknemo in častimo Gospoda, kakor učenci, ki so se mu na koncu poklonili do tal in rekli: »Resnično si Božji Sin.«

Prosimo Devico Marijo, zgled popolnega zaupanja v Boga, da bi sredi tolikšnih skrbi, problemov, težav, ki razburkajo morje našega življenja, odmevale v naših srcih Jezusove pomirjajoče besede, ki jih pravi tudi nam: »Pogum, jaz sem, ne bojte se!« in bi v nas rastla vera Vanj.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN