Sobota, 10. januar 2026: Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim

Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim;

da naznanim jetnikom oproščenje in slepim pogled, da izpustim zatirane v prostost in oznanim leto Božjega usmiljenja.

Vprašujem se, kako pogosto doživljam božje delovanje tako konkretno, kot smo slišali: ali res vidim, kako stopajo jetniki na prostost, slepi spregledujejo in so zatirani prosti? Najbrž večina od nas tako očitnega čudeža še ni videla. Ali potem Božja beseda ne deluje več? Ali je Jezusovo delovanje le kratek propagandni program, ki želi po čudežih pritegniti pozornost?

Lahko bi se prepirali z Bogom, zakaj danes ne dela čudežev, kot jih je delal nekdaj. Lahko skušamo izsiliti čudeže in skušamo ustvarjati zgodbe o uspehu, kakor jih ustvarja svet. Najbrž pa nam Jezusov nastop govori od samega začetka o istem. Poglejmo raje v jaslice in se ustavimo ob misli, ki smo jo slišali: Poslal me je, da prinesem blagovest ubogim, da oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.

Komu prinaša Jezus veselo novico? Ubogim. Najbrž je to prvi in temeljni poudarek, ki nam ne diši preveč. Jezusovo oznanilo ni namenjeno komurkoli. Namenjeno je ubogim. Ali se imamo za uboge ali ne, je torej temeljno vprašanje. Radi smo močni, samozadostni, sposobni in uspešni. Radi bi pisali zgodbe o uspehu. Radi bi videli sadove svojega dela in težko prenašamo svojo nemoč. Poglejmo v jaslice. Kdo uspe priti k veselemu oznanilu v Betlehem? Preprosti in ponižni, tisti ki se zavedajo svoje nemoči in revščine. Samozadostni ostajajo na drugi strani. Polnijo svojo praznino z uživanjem in iskanjem ugodja, s pomembnostjo in uspešnostjo pri delu.

Če hočemo torej, da bo Božja beseda delovala v nas, je torej prvo: učiti se ponižnosti. Spustiti moramo iz rok misel, da je življenje v naših rokah. Življenje je v božjih rokah in ga iz njih prejemamo. Bolj ko trmarimo, slabše je. Lahko smo kot pastirji, ki so se novorojenemu kralju priklonili v ponižnosti. Njihova revščina ni izginila, odprlo pa se jim je nebo – upanje, drugačna prihodnost. Lahko smo kralji in kraljice, kakor Herod, ki hoče po vsej sili zaščititi svoj teritorij, svoje premoženje, oblast in moč. V tej logiki, ki govori, da bo za vse poskrbel sam, okrog sebe mori, prinaša nasilje in nemir. Lahko smo modri, ki v svojem življenju iščejo zvezdo in jo najdejo. Poklonijo se preprostemu detetu in mu podarijo vse: zlato, kadilo in miro, ki so simboli življenja, moči in oblasti. Ravno nasprotno od Heroda. Lahko smo starček Simeon in Ana, ki se razveselita, da sta videla Odrešenika in zato lahko v miru zapreta oči. Srečala sta Njega, ki sta vanj upala in zanj živela.

Kaj torej prinaša Bog na ta svet? Najprej, bi lahko rekli, stvaren pogled na življenje. Nismo bogovi, smo ubogi hlapci, božji služabniki v ponižnosti. V napuhu služimo le sebi in hudiču. Ni veliko izbire. Bog ali hudič, ponižnost ali napuh. Vemo, da nas ves čas spremlja izvirni greh raja. Radi bi bili kakor Bog in upira se nam nemoč. Jezus obljublja blagovest ubogim. Močnim, napuhnjenim, polnim sebe se blagovest izmika.

Božja beseda nas ves čas postavlja pred neskončno božjo svetlobo, v kateri se, če smo le malo stvarni, vedno čutimo majhne in nebogljene. Potrebna nam je, da v njej odkrivamo stvaren pogled in pot ponižnosti. Ta svet se tej luči in drži upira. Božja beseda pa postaja tudi meso, ki ga lahko uživamo. V evharistiji ista Beseda po evharističnem kruhu daje moč, moč, da v ponižnosti tudi živimo. In kaj bo drugače po tem oznanilu? Opazili bomo razliko med modrimi z vzhoda in kraljem Herodom. Postajali bomo podobni preprostim pastirjem, starčku Simeonu in Ani. Svet bo bolj poln miru, upanja in otroškega veselja. To je svoboda, o kateri govori prerok Izaija. Naj bo to naša svoboda.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN