Sreda, 14. januar 2026: Simonova – Petrova tašča

Simonova – Petrova tašča

Svet, v katerem živimo, je nepopoln. Ta svet je na nek način »solzna dolina«. Znašli smo se v slepi ulici in dokler gradimo samo na sebi, ne vidimo kakšne prave rešitve, ki bi nam ponujala svetlo prihodnost.

Kaj naj storimo? Ali so ti razlogi dovolj veliki, da smo zagrenjeni in naveličani vsega? Mislim, da ne.

V današnjem evangeliju najmočneje izstopa Jezusovo usmiljenje. On vstopi v vsako bedo. Usmiljenje je prav to: odprt za vse trpljenje, ki ga lajša in zdravi. Prvo zdravilo je zagotovo sočutje in zanimanje za trpečega. Jezus bolnikom pusti čas, da pridejo k njemu. Bolne prime za roko. Njegovo telo posreduje Božjo bližino in moč. In tako je tudi danes.

Bog se nas ni naveličal, ni nas zavrgel, ampak nas čaka, da se mu približamo. Če bomo svoje življenje usmerjali k Jezusu, bomo naenkrat začutili, da nismo sami. Vedno je Bog z nami, tudi takrat, ko se nam zdi, da je zelo daleč, ko nas obišče stiska in trpljenje. Takrat je z nami še bolj in nam pomaga prehoditi čas trpljenja. Seveda Bog ni serviser, ki bi prišel na klic in mimogrede uredil našo težavo. Težave so  naši izzivi v šoli življenja, zato jih  moramo skupaj z njim rešiti in se iz tega naučiti pomembnih stvari. Zato se odprimo Bogu in ga sprejmimo v svoje življenje. Z njim bodo vse naše težave mnogo lažje, saj bomo odkrili njihov smisel.

Vidimo pa tudi, da Jezus veliko pred jutranjo zoro vstane in se umakne na samoten kraj in moli. To je druga stalna značilnost njegovega zemeljskega življenja. Ves čas išče Očeta. Hoče biti združen z njim in zato moli.

Molitev mu omogoča največjo moč v usmiljenju in dobrohotnosti. V Očetovem srcu išče in najde vir ljubezni, ki jo posreduje ljudem.

Zaradi tega moramo tudi mi biti neskončno hvaležni. Vemo, da nam je Gospod vedno blizu. Nobeno trpljenje, nobena težava in stiska, ni ovira med nami in njim, ampak sredstvo za še večjo povezanost z Njim. Nič ni ovira, vse je priložnost. Težave, ki nam zlahka vzamejo pogum, lahko povečajo naše zaupanje. Ko se združimo z Jezusovim trpljenjem, lahko pomagamo tistim, ki trpijo. Ko smo solidarni s tistimi, ki so v bolečinah, se resnično združimo s Kristusom, ki je hotel trpeti z vsemi trpečimi in grešnimi.

Jezus je prišel na zemljo, da bi slehernemu človeku oznanil veselo novico, evangelij o Božjem kraljestvu. Zavedal se je, da se ne sme omejevati le na en kraj, ampak mora njegovo veselo oznanilo zaobjeti ves svet, ker smo vsi ljudje brez izjeme Božji otroci in Očetovi ljubljenci. Evangelij ni lep filozofski nauk, ki ga razumejo le redki strokovnjaki, ampak je vesela novica, da nas ima Bog rad. Ljubezen pa je vedno konkretna. Jezus je zato ozdravljal bolne, jih reševal njihovih tegob in prebujal v njih vero. Za sprejetje evangelija in za čudeže je vedno potrebna vera.

Jezus želi, da njegovo veselo oznanilo mi ponesemo v svet tudi danes. Vsak izmed nas se mora zavedati, da je po krstni milosti dolžan širiti evangelij in tako kazati pot v Božje kraljestvo. Potrebujemo svetih duhovnikov, ki bodo kot Kristus zavzeto oznanjali evangelij in delili zakramente. Potrebujemo pa tudi dobrih kristjanov, ki bodo širili ljubezen v skupnosti verujočih in stali ob strani bolnim, revnim in zatiranim. Vsak izmed nas je poklican, da dela za skupno dobro in oznanja evangeljske vrednote. Naj nam Bog pomaga, da bomo sposobni v življenje  vsakega, ki ga bomo srečali, prinesti nekaj sonca.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN