Četrtek, 15. januar 2026: Dotik ozdravlja – gobavca

Dotik ozdravlja – gobavca

V današnjem evanngeliju smo slišali, da Jezus ozdravi gobavca in to kljub temu, da je bil gobavec – se pravi izredno nalezljive bolezni,  ga ozdravi z dotikom. Jezus ozdravlja usmiljeno in nežno. Je zelo oseben.

Ko zdravi, se človeku približa in se ga dotakne. Tak je njegov stil. Ne zdravi, samo da bi zdravil, čudežev ne dela na daljavo. Pomemben mu je človek, njegovo  trpljenje, njegova vera.

Ko zdravi, ko govori ali ko je preprosto ob človeku, Jezus kaže obličje usmiljenega Boga.

Zato je zelo pomembno, kako in kaj s človekom počnemo mi. V tem svetu imata prednost učinkovitost in produktivnost.

Dotik ozdravlja. Toda danes je kultura dotika zelo nizka, malo je objemov, malo božanja. Danes dotik dojemamo kot tuj poseg v intimo, tako so nas podzavestno naučili. Danes dotik plaši. Danes dotik ubija, zlorablja, posreduje nasilje. Razen če se dotikaš zaslonov, tisto je dovoljeno, pred tistim nihče ne straši, če božaš ekran, je vse v redu.

In tako – lačni dotikov – jih iščemo na najbolj obupne, izsiljujoče načine, tako da se drugih dotikamo le še, ko jim hočemo kaj vzeti, namesto da bi stopili z njimi v stik z namenom, da bi jim nekaj dali. Smo pač lačni pravih dotikov, tistih, ki ozdravljajo, ki negujejo, ob katerih začutimo toplino in nežnost, ob katerih se počutimo vredne in dragocene. Nihče nam jih ni dal. Zato jih zahtevamo, ne da bi se tega zavedali, prosimo zanje na najbolj čudne načine, kako tudi ne, ko se pa vedno bolj počutimo drug drugemu gobavci …

Jezus se pa vedno osebno približa. Človeka pogleda, ga sprejme, ga prime za roko, ga dvigne. To je njegov pečat. Bližina, dotik, da se sam pusti dotakniti. Da gleda v človeka, v njegovo notranjost, onkraj njegove telesne obolelosti.

Rad bi hodil in živel v Jezusovem slogu. On je osebni Bog, ki se poniža, ki se dotakne tega, kar živim, ki me dvigne in me prime za roko. Ki me vpraša, kaj mi je, in ga zanima, kako sem.

Jezus mi kaže, kakšen je Bog. In jaz se včasih trudim, da bi ga obdržal na razdalji, nekje na hladnem. Ne dovolim, da bi se me Bog dotaknil.

Potem pride On v evharistiji. Pride kot Beli Kruh, ki se mu ni težko umazati, ki pusti, da se ga dotikajo umazane roke in obsojajoči jeziki, ki se pusti pojesti, se ga dotakniti najbolj intenzivno, da bi v njem začutili slast nežnosti, tako silno se jo začuti, ko nas ima nekdo za vredne in dragocene. In se takrat, ko se me dotakne, ko se jaz Njega, spomnim vseh dotikov, ki so me očistili, vseh maminih križev na čelu in mehkih poljubov, dotikov, ki so me blagoslovili. In si zaželim svetih dotikov.

Bog se približa in se me dotakne, prav tam, kjer me boli. Jezus me dviga. Mi vrača dostojanstvo, dostojanstvo sina, otroka in človeka. Hočem tako živeti, ker je vredno živeti, kot je živel On.

In ko sem ozdravljen, zaživim. Ko se me dotakne Jezus, v notranjosti začutim potrebo, da služim drugim, da zanje skrbim in jih spodbujam.

Jezus je ves dan zdravil. Ves dan je bil za druge. Jezusova ljubezen je neskončna, neutrudljiva, potrpežljiva. Vsakdo je prišel k njemu s svojimi ranami, bolečinami, boleznimi. Jezus se jih je dotaknil. Življenje je preživel tako, da je delal dobro.

Tako želim živeti tudi jaz.  Ne da bi se oziral na urnike. Želim se razdati iz ljubezni. Za vsakogar. Brez preračunljivosti.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN