Petek, 23. januar 2026: Izbrani dvanajsteri

Izbrani dvanajsteri

Zakaj je Jezus poklical dvanajst učencev – apostolov? Odgovor nam daje današnji evangelij:

Postavil jih je dvanajst, da bi bili z njim in bi jih pošiljal pridigat in bi imeli oblast ozdravljati bolezni ter izganjati hude duhove.

Živeli bodo v Jezusovi družbi. Z drugimi besedami, Jezus jih bo usposobil, da bodo opravljali njegovo delo.

Kakšni so bili učenci?

Po eni strani je treba povedati, da je vsakdo izmed njih pustil svoj poklic in šel za Jezusom, in čeprav jih je Jezusov nauk pogosto presenečal in zmedel, so ostali pri njem. Po drugi strani pa je res tudi, da so učenci večkrat Jezusa razočarali, ker so le počasi razumevali njegovo poslanstvo. Tako spoznamo, da so bili učenci čisto navadni ljudje s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi.

Jezus je dajal svojim učencem več kot le govorjeno besedo. Živeli so z njim, videli so ga, ko je delal s preprostimi ljudmi in z njim delili vse svoje življenje. Poklical jih je, da bi skupaj z njim prinašali veselo Božje oznanilo drugim.

Jezus je sam izbral dvanajstere. In včasih je komu tudi preprečil, da bi postal njegov učenec.

Jezusu ni šlo za to, da bi ustvaril versko društvo, kjer bi se vsi strinjali. Nasprotno – verjetno so si nekateri člani te skupine ostro nasprotovali, preden so postali zares njegovi učenci.

Dvanajsteri učenci so imeli zelo pomembno vlogo v Jezusovem življenju in delu. Čeprav je eden iz skupine, Juda, Jezusa izdal, so mu drugi učenci ostali zvesti in so bili priče vsega, kar je rekel in storil. Vse, kar vemo o Jezusu, vemo prek njih.

Po Jezusovi smrti in vstajenju je Sveti Duh razgibal učence, da so razširili novico o tem, kdo je Jezus in kaj je dosegel. Brez njih se krščansko oznanilo nikoli ne bi bilo razširilo tako, kot se dejansko je. Po njih je Jezus nadaljeval svoje odrešenjsko delo.

Iz podobnih razlogov smo tudi mi kot učenci bistvenega pomena za Božje delovanje v svetu.

Kaj pomeni biti Jezusov učenec: »Ne gre za to, da bi se naučili določenih resnic ali podatkov. Gre za to, da gremo k njemu in prebivamo pri njem. Na ta način ne sprejemamo predvsem tega, kar on ve in kar pove, ampak začnemo sprejemati to, kar on je. Takoj pa, ko začnemo prebivati pri njem, se začne tudi naše poslanstvo. Ne moreš namreč bivati pri Jezusu, biti njegov gost, ne da bi te to gnalo k bratom in sestram, da bi tudi njim povedal, koga si spoznal in pri kom prebivaš.

Zato je takoj na mestu vprašanje:  Ali se zavedamo svoje grešnosti in nemoči, da bi bili resnično vredni biti ob Jezusu? Iskati veselje in priznati svojo nemoč pa že predstavlja temelj za odločitev.

Ali tvegamo biti preprosto čudni, kot je bil čuden Jezus za svoj čas. Ne pozabimo! Ni bil primeren za vodilne strukture, ker je iz ljubezni do ubogih moral kršiti tudi soboto. Ker se je umazal z družbo izločenih: javnih grešnikov, prostitutk, cestninarjev in bolnih. Če je hotel prinesti sporočilo o Božjem kraljestvu vsem, je moral tvegati še eno norost. Za njim niso hodili le moški, kar je bilo za tisti čas običajno. Za njim so hodile ženske, sam pa se je približeval otrokom, kar je bilo za moškega tistega časa prav tako nesprejemljivo.

Biti Jezusov učenec nujno pomeni tveganje in norost. Ali bomo to sprejeli ali pa bomo hkrati s strahom, da bomo videti čudni, zavrnili tudi Jezusa? On nam pravi: »Ne boj se!«

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN