Sreda, 28. januar 2026: Sejalec seje velikodušno

Sejalec seje velikodušno

Današnji evangelijski odlomek govori o sejalcu, o njegovi podobi, o njegovem načinu sejanja semena. V središču evangeljske prilike je Jezus kot sejalec, ki je zgled najprej vsakemu duhovniku.

S priliko Kristus pokaže na svoje poslanstvo, ki ni po naših merilih. Jezus ni prišel končat nekega dela, temveč ga je začel. Njegov čas ni čas žetve, temveč je čas sejanja semena v dobro in manj dobro zemljo. Tudi duhovnikovo delo je v prvi vrsti setev semena v različno zemljo. Jezus poudari, da mora biti duhovnik realist, ko seje seme Božje in svoje človeške besede, da naj ne gleda le na zunanje uspehe in naj ne pričakuje takoj sadov. Uspeh ni vedno nagrada za težave, skrbi in napore, ki nam jih prinaša delo in poklic. Za Jezusa ne velja obtožba: toliko sem se trudil, pa tako malo uspeha. Na neki način je žetev že v sejanju semena.

Jezus poudari, da mora biti sejalec velikodušen, naj ne gleda preveč na to, kam pade seme, ali pade v dobro zemljo, med trnje, na skalo ali na pot. Pomembno pri sejalcu je, da ni preračunljiv, nezaupljiv in škrt v sejanju semena.

Navsezadnje ne sme pozabiti, da se zemlja prilagaja semenu in ne obratno, da lahko seme zemljo spremeni in jo naredi rodovitno.

Tako je tudi z Božjo in človeško besedo, ki jo oznanja in seje duhovnik. Lahko spremeni trdoto človeškega srca v čuteče, odprto in pobožno srce.

Ker pa je tudi nam vsem bila podeljena milost, da lahko s svojim življenjem pričujemo evangelij, kot kristjani pričamo za Jezusa in širimo njegovo občestvo, smo dolžni, da tako kot duhovnik opravljamo svoje poslanstvo sejalca.

Ni toliko odvisno od sejalca, kaj se bo zgodilo, ampak od nas, kako bomo seme, ponujene dobrine in osebne darove sprejeli. Velikokrat smo podobni semenu, ki pade na kamnita tla, ali med trnje in ne obrodi sadu. Škoda, da tako zavračamo Božjo ljubezen.

Bog ne dela razlik in ne ločuje ljudi.  Smo tudi mi tako širokosrčni? Čas bi bil, da kot kristjani stopimo skupaj in skupaj pričujemo, da je Božja ljubezen neomejena, enaka za vsakega človeka, da vse veruje, vse upa, vse prenese. Bog je namreč vztrajen v svoji ljubezni. Kar on hoče, se vedno zgodi. Mi bi radi videli uspehe Božjega delovanja takoj, toda Bogu se nikamor ne mudi. On že ve, kdaj je pravi trenutek, da njegova beseda zadene človeka in ga spremeni.

Prilika nam sprašuje vest: kakšna tla smo za Božje darove, ki jih vsak dan prejemamo? Prav je, da imamo slabo vest, kajti to je prvi korak k odrešenju. Analizi mora vedno slediti pogumno podiranje in pospravljanje vsega, kar sodi na smetišče, a ne v človekovo srce. Samo tisto, kar je prežeto z ljubeznijo, ostane kot lep spomin in nam daje moč, s katero premagujemo vsakodnevne omejitve.

Na vsakem izmed nas je, da obrodi sad. Kako velik bo ta sad, je odvisno od nas, predvsem od odprtosti našega srca za Božjo milost, oziroma kakšen je naš odnos z Bogom in z ljudmi okoli nas. Pomembno je, da odnose gradimo in jih izročamo v Božje roke. Čim bolj se zanesemo na Boga, tem bolj bo plodno naše srce za seme in darove, ki jih Bog trosi v življenja ljudi. Veliki krščanski mistik Thomas Merton je zapisal: »Sreče nikoli ne more biti v prisili. Za ljubezen ni dovolj, da se razdaja: razdajati se mora svobodno. To se pravi, biti mora podarjena, ne le vzeta.«

Naj nam Bog pomaga, da ne bomo le iskalci ljubezni, ampak bomo vse, kar smo in kar imamo, velikodušno delili s tistimi, ki nas potrebujejo. Tako bomo rodovitna zemlja za Božje darove in bomo obrodili bogate sadove.a

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN